15. maj – 5. velikonočna nedelja

PAVEL UTRJUJE V VERI PRVE UČENCE

20

Apd 14,21-27

Nedeljsko berilo iz Apostolskih del je zaključek pripovedi o prvem misijonskem potovanju, ki sta ga opravila Pavel in Barnaba. To potovanje spada v leti 46-47 po Kr. Prvi del tega potovanja, predvsem dogodke v pizidijski Antiohiji smo obravnavali že ob razlagi berila prejšnje, 4. velikonočna nedelje. Da ne bo zmešnjave, naj ponovim, da sta bili dve mesti po imenu Antiohija: Antiohija v Siriji, ki je piscu Apostolskih del Luka pomenila osrednji sedež misijonskega delovanja, ter Antiohija v maloazijski provinci Pizidiji. Tja sta Pavel in Barnaba prišla preko otoka Cipra in maloazijske Perge. V pizidijski Antiohiji sta najprej doživela uspeh, vendar so ju na prigovarjanje tam živečih nevoščljivih Judov izgnali in sta odšla v Ikonij. Nedeljska berila potem opuščajo popis nadaljevanja njune poti iz Ikonija v Listro in Derbe ter povratek v Ikonij ter v nedeljskem berilu opišejo ponovni postanek v Antiohiji, kjer sta potrdila v veri tiste, ki so ju ob prvem prihodu sprejeli. Določila sta jim starešine, kar pomeni redno cerkveno krajevno skupnost. Iz Antiohije sta odšla na jug v Perge ter v pristanišče Atálijo, od koder sta po Sredozemskem morju odplula v Antiohijo v Siriji, kjer se je prvo misijonsko potovanje končalo.

Na koncu prvega misijonskega potovanja je Pavlova glavna skrb utrditi mlade občine proti preganjanju in oblikovati v njih sposobno vodstvo. V preganjanjih apostol vidi zadnjo stopnjo pred drugim Gospodovim prihodom, ki so ga takrat pričakovali že v kratkem. Pri oblikovanju vodstva pa Pavel ne posnema judovskih skupnosti, ki so svoja vodstva volile, ampak ga sam določi. S tem hoče v nasprotju z judovskimi skupnostmi, ki so živele izolirano, doseči povezavo krščanskih skupnosti. Misel na vesoljnost Cerkve v teh mladih občinah še ni bila prisotna in nevarnost prostovoljne osamljenosti je bila velika. Pavel s svojo osebnostjo in voditelji, ki jih določa, delajo prve korake k organizaciji Cerkve, kot jo poznamo danes in je po človeško gledano sicer centralistična, vendar je zaradi svojega Božjega izvora prav v tem zagotovilo ne le njenega preživetja, ampak tudi rasti in širjenja. Zgodovina je pokazala, da je bila Pavlova usmeritev pravilna: vesoljna Cerkev je danes največja duhovna in moralna sila na svetu. Naj nas ne moti, da smo kristjani pri nas drugorazredni državljani in da doživljamo krizo vernosti in duhovnih poklicev. Vedno je treba gledati na Cerkev kot celoto, ki sicer lahko doživlja celo nazadovanje v kakih svojih delih, zato pa beleži porast v drugih delih. Lahko bi jo primerjali s sinusovo krivuljo, ki pozna bolj ali manj enakomerna obdobja upadanja in rasti, vendar se pa celotna krivulja nezadržno dviguje in raste tako številčno kot tudi kakovostno. Kot je apostol Pavel sam določal starešine, tako se Cerkev tudi danes ne podaja v nevarnost, da bi zaradi neke poceni demokracije zašla v neplodno sektaštvo kar se le prerado dogaja tam, kjer je demokracija dana tistim, ki zanjo še niso zreli, kar skušamo na lastni koži.

image_pdfimage_print