Marija na Svetih Višarjah

Višarski dušni pastirji

Kot že omenjeno, spada višarsko svetišče pod faro Žabnice in žabniški župniki so tudi pravni in odgovorni dušni pastirji višarskih romarjev. V poletnem času so vedno preskrbeli tri do štiri duhovnike, da so stregli romarjem v duhovnem oziru. Ob večjih shodih pa so bili povabljeni na pomoč včasih duhovniki iz Celovca, Ljubljane in Gorice. Vabili so seveda tudi redovnike, ki so po več mesecev ostali na Svetih Višarjah. Tako srečamo leta 1900 na Višarjah frančiškana p. Veselka Kovača, poznejšega slavnega proprefekta na Kitajskem. Sploh so slovenski frančiškani iz Ljubljane oziroma iz slovenske frančiškanske province večkrat prišli pomagat. Leta 1906 pa so frančiškani iz Ljubljane za stalno prevzeli skrb za višarske romarje. Romanja so se navadno pričela na praznik vnebohoda Kristusovega in so se končala na rožnovensko nedeljo meseca oktobra. Leta 1910 so frančiškani prevzeli v oskrbo celo žabniško faro. Za prvega župnega upravitelja je bil poslan p. Adolf Čadež, ki je ostal v Žabnicah dve leti, dokler se ni priglasil za misijonarja v Sveti deželi, kjer je umrl leta 1948. V Cvetju sv. Frančiška je originalno opisal žabniške farane in farne razmere. Drugi župnijski upravitelj- frančiškan je bil p. Pij Žankar, ki je opravljal svojo službo od leta 1911 do 1924. Med prvo svetovno vojno je moral bežati na Koroško in je bil tri leta (od 1915 do 1918) za kanonika pri Gospe Sveti. Po prvi svetovni vojni je Kanalska dolina pripadla Italiji in leta 1924 so slovenski frančiškani morali zapustiti vse postojanke v italijanski državi: Žabnice s Svetimi Višarjami, Sveto goro, Gorico in Pazin. P. Pij je takrat prišel v Ljubljano, kjer je z malimi presledki ostal do svoje smrti.

Po odhodu frančiškanov so prevzeli Zabnice in Svete Višarje v oskrbo zopet svetni duhovniki. Prvi dušni pastir je bil Božo Monkar, ki je ostal na svojem mestu od leta 1924 do 1927. Naslednjih pet let je bil za župnega upravitelja v Zabnicah Viktor Kos, poznejši dekan v Komnu na Krasu, Rafko Premrl, profesor v Gorici, pa je oskrboval Žabnice in Višarje naslednjih osem let do 1940. Takrat je bil dekanat v Kanalski dolini s sedežem v Trbižu dodeljen goriški nadškofiji. Zdaj spada Kanalska dolina pod škofijo Videm (Udine). Ivan Gujon, beneški Slovenec, je bil prvi dušni pastir iz videmske škofije. Od 7. decembra 1940 naprej je bil za župnika v Žabnicah Jožef Simiz, beneški Slovenec, ki je Marijo višarsko varoval grozot druge svetovne vojne.

Svete Višarje so imele v poletnem času še posebne duhovnike, ki so stanovali v duhovniški hiši pri višarski cerkvi. Takoj po prvi svetovni vojni je bil eno poletje na Višarjah frančiškan p. Kerubin Begelj, ki je pozneje odšel v Ameriko. Potem so se vrstili razni svetni duhovniki, med katerimi so msgr. Maghet, msgr. Koršič, univ. prof. dr. Lambert Ehrlich, ki je bil žabniški rojak, nato dekan Bele, msgr. Valentinčič in Mihael Doberdo. Slednji je bil na Višarjah od leta 1934 do 1942. Umrl je nenadoma v svoji sobi v videmskem semenišču, ko se je pripravljal, da bi nastopil pot na Svete Višarje v letni sezoni leta 1943.

[Dodatek AM: Po drugi svetovni vojski so Svete Višarje oskrbovali župniki v Žabnicah, ki jih je nastavljala videmska nadškofija. Leta 1984 so župnijo Žabnice spet prevzeli slovenski frančiškani. Prevzela sta jo dr. p. Bruno Korošak, upokojeni profesor dogmatike na frančiškanski univerzi Antonianum v Rimu in p. Filip Rupnik iz Slovenije. Ker videmska nadškofija do leta 1995 zanju ni mogla urediti pravnega položaja in predvsem socialnega zavarovanja, so morali slovenski frančiškani Žabnice in Svete Višarje spet zapustiti. Oba patra sta se umaknila v Slovenijo. Poslej župnijo in božjo pot spet upravlja vsakokratni župnik v Žabnicah, ki ga nastavi videmska nadškofija.]

Svete Višarje med prvo svetovno vojsko

Leta 1914, na praznik sv. Ane, je izbruhnila po sarajevskem umoru prva svetovna vojska. Frančiškani so prišli tudi tisto leto na praznik vnebohoda na Višarje ter so na gori ostali. Na Veliki Šmaren, ko je bilo na Višarjah vedno največ romarjev, jih je bilo ono leto zelo malo, zato so se frančiškani kar tisti dan poslovili. Odslej je bila sv. maša na gori samo ob nedeljah. Med tednom pa je bilo vse zaprto. Tako je bilo do rožnovenske nedelje tega leta; tedaj je prišel iz Žabnic župnijski upravitelj p. Pij Žankar in še en sobrat. Zaključila sta božjepotne pobožnosti za ono leto s peto sv. mašo, po kateri so romarji z duhovniki molili skupne molitve k Materi božji, Kraljici miru. Navzoči niso mogli niti slutiti, da so zadnjikrat pred razdejanjem v višarskem svetišču.

Spomladi leta 1915 so upali, da bo višarska božja pot zopet odprta kot po navadi. Toda na binkošti je bila napovedana vojna med Avstrijo in Italijo, ki je vse preprečila. Avstrijska vojaška oblast je zahtevala od župnijskega urada v Žabnicah, naj odklene cerkvene hiše na Svetih Višarjah. Župnijski upravitelj p. Pij je prišel na Svete Višarje, toda odklepati ni bilo treba, ker so vojaki že prej vlomili v poslopja. Duhovnik se je vrnil v Žabnice, a spoznal je, da ni naredil prav, ker je pustil milostno podobo v svetišču. Nemudoma je poslal na Višarje cerkvenega ključarja Janeza Kravino. Ta je podobo srečno otel in prinesel, zavito v nekaj cerkvenega perila, k fari. Bil je prav zadnji čas, kajti naslednji dan je bilo razglašeno, da nobena civilna oseba ne sme več na Višarie. Odslej je bila višarska Mati božja v župnišču v Žabnieah. Pred njo je noč in dan gorela lučka.

Kmalu po napovedi vojne med Italijo in Avstrijo je začelo grmeti iz Zajzere — topovi so bruhali ogenj na sive gorske vrhove in grebene, po katerih so se utrjevali Italijani. Granate so padale tudi že v Zabnice. P. Pija je začelo skrbeti, kam naj spravi milostno podobo. Škofijstvo v Celovcu je odločilo, naj prinese Marijo v Beljak ali pa kam na Spodnje Koroško, da se izpostavi češčenju. Proti koncu julija je p. Pij res odnesel Marijino podobo v Beljak in je nekaj dni ostal z njo v samostanu beljaških frančiškanov. Toda Beljak je bil najmanj varen pred vojnimi grozotami in p. Pij je sklenil odnesti Marijo v Maribor. Škofijstvo v Celovcu je na to pristalo in spet je morala Marija na pot. Višarski cerkovnik jo je na praznik sv. Jakoba prinesel v Celovec, kjer je čez noč ostala v slovenskem Dijaškem domu, od tam pa sta jo na praznik sv. Ane — ravno na obletnico napovedi vojne — prinesla s p. Pijem v mariborski frančiškanski samostan. To je bila tiha, skromna pot svete Begunke.

16. septembra 1915 je prišla v Maribor žalostna vest: Višarska Kraljica nima več svoje hiše — Svete Višarje so postale pogorela razvalina.

Obnovitev Svetih Višarij

Vojna še ni bila končana, ko so dobri Marijini otroci že začeli misliti na obnovo Svetih Višarij. Že meseca avgusta 1918 — vojna je bila končana šele meseca oktobra — je celovško škofijstvo poslalo na Višarje posebno komisijo za pozidavo svetišča in cerkvenih poslopij. Toda še tisto jesen se je vse spremenilo, ker je Kanalsko dolino zasedla Italija in s tem so tudi za višarsko božjo pot prišle druge razmere in drugi časi.

Leta 1920 se je župnijski upravitelj p. Pij, ki se je po vojni vrnil na svoje mesto v Žabnice, obrnil na ministrstvo za obnovitev po vojni porušenih cerkva v Italiji, da bi dosegel dovoljenje in podporo za popravo Svetih Višarij. A čakal je na oboje dve leti. Šele leta 1922 so začeli popravljati višarsko božjo pot. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta tega leta, je bila na višarskih razvalinah opravljena sv. maša za srečno obnovitev Višarij. Po osmih letih je bila zopet sv. maša na svetem kraju.

Še bolj kot Svete Višarje same pa je bil ljudem pri srcu kip Matere božje, ta dragoceni višarski biser. Milostna višarska podoba je bila na praznik Marijinega imena, 12. septembra 1920, slovesno prenesena v romarsko cerkev Sv. Križa nad Dravogradom. Od začasnega spodnjekoroškega bivališča se je poslovila 23. avgusta 1921. P. Pij jo je odnesel v Žabnice, kjer so jo postavili na glavni oltar v cerkvi sv. Tilna. Tu je potem ostala, dokler ni bilo popravljeno svetišče na gori.

Bilo je na kresni večer leta 1925. Prihajale so trume romarjev iz gornje Goriške, iz Beneške Slovenije in iz Koroške. V župnijski cerkvi v Žabnicah so verniki prepevali in molili pozno v noč pred milostno podobo višarsko. Pred njo je opravil slovesne večernice prošt iz Tinj, dr. Martin Ehrlich, žabniški domačin. Ko se je popolnoma stemnilo, so zasvetili kresovi na Svetih Višarjah in na drugih bližnjih gorskih vrhovih. Oglasiti so se mogočni streli iz možnarjev. Naslednje jutro so še vedno prihajali romarji, toda v dežju. Dospele so procesije iz bližnjih župnij Kanalske doline. Zlasti mnogo jih je prišlo iz Ukev, med njimi dekleta v slikovitih narodnih nošah.

Pred oltar je pristopil sivolasi trbiški dekan Valentin Kraut z asistenco in je daroval slovesno sv. mašo. Žabniški pevski zbor je prepeval na koru Mariji v slovo. Po sv. maši je imel poslovilni govor dr. Filip Terčelj. Govornik je povedal zgodovino višarske božje poti, govoril je o krščanski bratski ljubezni, ki naj bi družila Slovence, Nemce in Italijane. Na meji med temi tremi narodi se namreč dviga sveta Marijina gora: Višarje. Še enkrat je zapel pevski zbor Mariji v slovo, nato pa se je začel pomikali dolg sprevod s sveto podobo proti gori. Vodil ga je msgr. A. Berlot, goriški stolni kanonik. Višarsko podobo so nosili štirje duhovniki, vsak iz druge škofije. Za podobo so se uvrstili ostali duhovniki in dolge vrste romarjev. Možnarji so pokali, vmes pa so donele mogočne pesmi in vnete molitve. Po vseh oknih, koder je šel mimo sprevod, so gorele sveče. Okrašeni mlaji in slavoloki so pozdravljali višarsko Mater. Vse je bilo navdušeno in veselo, da se Marija vrača na svoj prestol. Pri slavoloku pod goro so žabniški fantje sprejeli sveto podobo in jo nesli do vrha v njen dom.

Žabniški župnik Božo Monkar je ginjen postavil podobo na prestol v oltar. Že enajsto leto je teklo, ko je bila višarska Marija begunka, zdaj pa je spet zavladala iz svojega trona. Pevski zbor iz Žabnic jo je pozdravil s pesmijo, dekleta v narodnih nošah so posipale prostor pred njenim oltarjem s cvetjem, ljudstvo je od veselja in ginjenja jokalo. Msgr. Berlot je opravil pred Marijinim tronom slovesno sv. mašo, potem pa so trije govorniki pozdravili višarsko Kraljico: dr. Lambert Ehrlich v slovenskem, Tomaž Oraš v nemškem in J. Juso v italijanskem jeziku. Vsa množica je nato zapela zahvalno pesem.

se nadaljuje

image_pdfimage_print