8. maj – 4. velikonočna nedelja – nedelja Dobrega Pastirja

APOSTOLI OZNANJAJO EVANGELIJ POGANOM

24

Apd 13,14.43-52

Kdor natančneje prebira Apostolska dela, ki so vir prvih beril na nedelje med veliko nočjo in binkoštmi, lahko kmalu ugotovi, da je splošni namen tega pisca pokazati “napredek”, ki je v tem, da oznanjevanje evangelija prehaja od Judov na pogane. Kot praktično vsaka stvar, ima tudi ta svojo pozitizno in negativno stran. Pozitivna je razširitev Božje odrešitvene obljube na vse ljudi, negativna pa prenehanje ozkih odnosov med Bogom in izraelskim ljudstvom, ki je bilo nosilec te obljube. Medtem ko krst prvih poganov (pogl. 10) poudarja ta pozitivni vidik, pa 13. poglavje, iz katerega je vzet nedeljski odlomek, poudarja negativni vidik.

Seveda je celotno 13. poglavje predolgo, da bi ga v celoti mogli uporabiti kot mašno berilo, ga je pa koristno imeti pred očmi za boljše razumevanje nedeljskega odlomka. Takoj se srečamo s problemom mesta Antiohije. Na začetku pravi: »V antiohijski Cerkvi so bili preroki in učitelji: Bárnaba … in Savel« (13,1-3). V nedeljskem odlomku pa beremo: »Tiste dni sta Pavel in Bárnaba iz Perge potovala naprej in prišla v pizídijsko Antiohíjo« (13,14). Bili sta namreč dve Antiohiji, ena v Siriji, rimski provinci severno od Palestine, in druga v rimski provinci Pizidiji na jugozahodu Male Azije. Obe sta se imenovali po rodbini Antiohov, ki so po smrti Aleksandra Velikega dobili v last ta del Bližnjega vzhoda. S takim poimenovanjem so se prebivalci pač hoteli prilizniti vladajoči osebi ali klanu. Tako prilizovanje ni bilo nič nenavadnega, saj smo tudi mi imeli v bivši propadli državi Titovo Velenje, pa Titograd po zgledu sovjetskega Leningrada in Stalingrada.

Tudi v Antiohiji v Pizidiji se je Pavel s svojim oznanjevanjem najprej obrnil na člane judovske shodnice, ne da bi pri tem izključeval pogane, saj je bil to najbolj logičen postopek. Velikokrat je bil pri tem uspešen, ne pa vedno. Tako je bilo tudi v pizidijski Antiohiji: Judje so bili zavistni, ker so h krščanstvu bili povabljeni tudi pogani, zato so Pavla vrgli iz shodnice. Pavel se v svojem očitku primerja Božjemu služabniku v drugem spevu o Božjem služabniku iz drugega dela Izaijeve knjige (49,6), kjer je jasno poudarjeno, da obsega Božji odrešilni načrt vse človeštvo, vendar so ga Judje napak pojmovali, češ da bodo druge narode oni vzvišeno sprejeli, ne da bi jim stopili naproti. Tako marsikdaj misli tudi danes razviti zapad, da bodo narodi v razvoju prišli do krščanstva, ko bodo zapustili svojo miselnost in svoja izročila. V to so še posebno prepričani, ker so ti narodi v razvoju od zapada večinoma gospodarsko odvisni. Misijonsko delo ne more biti táko. Mora upoštevati in spoštovati posebnosti tistih, ki jim je oznanilo namenjeno. Nič ni narobe, če v afriških jaslicah vidimo črno Sveto Družino ali če Japonci dajo Mariji poteze japonskega dekleta. Kot v Pavlovem času je treba pri misijonskem delu starim običajem in oblikam dati krščansko vsebino in to morajo razumeti ne le misijonarji ampak tudi tisti, ki so jih dolžni duhovno in materialno podpirati.

image_pdfimage_print