1. maj 2022 – 3. velikonočna nedelja

APOSTOLI IN SVETI DUH PRIČUJEJO O VSTAJENJU

47

Apd 5,27-32.40-41

Nedeljski odlomek spada v tisti odsek Apostolskih del, ki opisuje polemiko, ki je nastala med jeruzalemskim krščansvom in judovstvom. Do prvega spopada je prišlo ob ozdravljenju hromega (pogl. 3 in 4). Na koncu tega spopada je véliki zbor apostolom prepovedal govoriti o Jezusu. Spopad se je ponovil, ker so apostoli še naprej z velikim uspehom pridigali in ozdravljali (5,12-17). Zavistni saduceji so odločno nastopili in jih spravili v ječo, toda v neizmerno začudenje vseh oblastnikov so bili osvobojeni na čudežen način (5,18-25). Sledi zasliševanje, katerega osrednji del je prvi del našega nedeljskega berila (5,27-32).

Ker v nedeljskem odlomku ni nobenega sklicevanja na čudežno osvoboditev, je mogoče upravičeno sklepati, da oba dogodka nista bila med seboj povezana. V primerjavi z zasliševanjem, opisanim v 4. poglavju, pa zasliševanje v našem odlomku pomeni odločilno zaostritev: tam so jim prepovedali pridigati (4,18) in jih poskušali zastrašiti z grožnjami (4,21), v današnjem odlomku pa jih pretepejo (5,40).

Zaslišanje začne véliki duhovnik (5,27b-28), sledi apostolska načelna ugotovitev: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem« (5,29), nato pa kratka pridiga, ki jo je obdelal pisec Apostolskih del Luka (5,30-32). Ves prizor se zaključuje z obsodbo, ki jo je izrekel véliki zbor: pretepanje, prepoved govoriti v Jezusovem imenu (5,40) in z opisom reakcije apostolov, ki so bili »veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega Imena« (5,41).

Kdor pozorno pregleda gornji navedek poglavja in vrstic, bo seveda takoj ugotovil, da v nedeljskem berilu manjkajo vrstice 33-39. Gre za nastop člana vélikega zbora farizeja Gamáliela, zelo uglednega učitelj postave. Ta je opozoril člane vélikega zbora, ki so sodili apostole: »Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.«

Kaj iz tega sledi za nas, tukaj in danes? Temeljno oznanilo apostolov je bilo preprosto, kot so bili apostoli sami preprosti možje brez kake posebne izobrazbe: »Bog je obudil Jezusa, ki ste ga vi umorili; povišal ga je na svojo desnico za vodnika in zveličarja, mi pa smo za te stvari priče.« To oznanilo je bilo dovolj, da se je začela širiti po vsem svetu edina pravična in nekrvava revolucija, ki traja do danes: revolucija ljubezni. Že apostole in pozneje vse druge so hoteli zlepa ali zgrda prisiliti k molku, vendar so bila vsa tovrstna prizadevanja zastonj. Kar spomnimo se, kaj so zahtevali od Petra in Janeza. Dovolj je, da pomislimo, kaj so prestali Cerkev in kristjani v Sloveniji v petdesetih letih komunistične vlade, ki se ni obotavljala zažgati celo škofa, samo da bi Cerkev prisilila k molku ali pa jo vpregla v svoj voz. To se seveda dogaja še danes. Ponekod odkrito, drugje spet bolj ali manj prikrito, kot prav v Sloveniji, kjer bi najraje Boga in vero s kristjani vred v imenu ločitve Cerkve in države spet zaprli v cerkve in zakristije, čeprav se istočasno pred svetovno javnostjo delajo tolerantne in lepe. Vendar tudi tukaj velja načelo apostolov: »Boga je treba bolj ubogati kot ljudi.« Sicer je pa molčeče oznanilo z zgledom še kako zgovorno, tega pa nobena oblast in nobeno sodišče na svetu ne more preprečiti, prepovedati ali celo kaznovati. Vsaka revolucija potrebuje nosilce, brez njih zvodeni. Taki nosilci revolucije ljubezni smo pa kristjani.

image_pdfimage_print