Priče trpljenja Gospodovega

Giovanni Papini

419

Legenda o velikem rabinu

3

»Sveti oče,« je skoraj jezno presekal Sabbatai, »ali nismo nemara dovolj trpeli? Naše sveto mesto je bilo požgano, judovske matere so se morale hraniti z mesom svojih otrok, vzeta nam je bila domovina, raztreseni, zatirani in preganjani smo po vseh delih sveta. Ali toliko stoletij kesanja in ponižanja ni dovolj, da bi potolažilo Onega, ki smo ga umorili?«

»Dovolj bi bilo, če bi sprejeli trpljenje s hvaležnostjo, kakor sprejme pravično obsodbo hudodelec, ki je spregledal. Toda v srcih, zastrupljenih od sovraštva, ste ta preganjanja čutili kot maščevanje, ne pa kot sad greha in zdravilo zanj. Zato vam to trpljenje ne more biti šteto v zasluženje. Ne poznate drugega načela kakor: zlo proti zlu, dobro v zameno za dobroto; manjka vam tista sila čiste ljubezni, ki najde veselje tudi v bolečini, ki prostovoljno daje vse onemu, ki ugrabi le del, ki tisočkrat poplača zlo z dobrim. Le s to ljubezni jo je moči pridobiti Jezusa. Če ne dokažete, da jo imate, vas ne bo mogel sprejeti v svojo Cerkev.«

»Sveti oče, ljubezen se ne pokori ne volji ne razumu. Razumemo, da je treba ljubiti, in želimo ljubiti tako, kakor pravite. Toda pomislite, kakšno je bilo naše življenje pred bogomorilstvom in po njem. Dajte, da stopimo tudi mi v Kristusovo Cerkev in sčasoma nam ga bo nemara uspelo tako ljubiti, kakor mora biti ljubljen. Ali ni to koprnenje po združitvi z onimi, ki verujejo Vanj, že znamenje in začetek ljubezni? Ali nismo pripravljeni, da se iz ljubezni do Njega odpovemo bogastvu, ki je naše življenje? In če je najvišji evangeljski zakon v odpuščanju žalitev, vedite, da smo pripravljeni tudi odpustiti!«

»Odpustiti? Vi, ki priznate, da ste krivci neodpustljivega zločina? Pa komu bi neki hoteli odpustiti?«

»Pomislite. Oče nebeški nas je tlačil s svojo postavo in nas brez brambe izročil zatiralcem. Sin je dovolil, da vsi krščanski narodi maščujejo njegovo smrt nad neoboroženim ljudstvom. Eden in drugi, različni osebi enega Bitja, sta hotela in dopustila naše rane in nesreče. Bog je bil iz veka v vek naš največji sovražnik. In neplemenit sovražnik: vladar vesoljstva, ki se zaganja proti čredi divjih pastirjev! Toda On je rekel, da moramo odpustiti sovražnikom, in sklanjamo glave v pokorščini. In odpuščamo tudi Njemu, Njemu prej ko ljudem. Dali smo umoriti Boga in to je bil strašen greh, toda danes odpuščamo Bogu, in to je zadnja najhujša žrtev, ki jo moremo zahtevati od svojega ranjenega in zastrupljenega srca. Ponavljam Vam v imenu vseh Judov, da odpuščamo svojemu preganjalcu, da odpuščamo tudi Kristusu. Nihče si ni upal tega povedati, a Vi vedite, da smo drugačni ko vsi ostali ljudje. Če ni dovolj niti ta skrajna žrtev, kaj hočete še od nas? Ali boste zavrnili ta dokaz ljubezni, kakor ste zavrnili naš denar? In bi nam še pred nosom zaprli vrata?«

Sabbatai je umolknil in pogledal papeža. Tedaj je zapazil, da Celestin joka. Iz njegovih ubogih oči otroka, ostarelega v molitvi, so po brazdah gub drsele vroče solze ko studenčki usmiljenja.

»Jokate!« je vzkliknil veliki rabin z zmagoslavnim glasom. »Usmiljenje je torej premagalo sleherni dvom! Hvaljen bodi Najvišji, zdaj in na vse veke vekov! Ali vas res lahko imenujem Očeta? Povejte! Govorite!«

Toda papež je jokal dalje in molčal. Sabbatai se je vrgel na tla in vpil:

»Spregovorite vendar besedo, ki jo čakam že tisoče dni! Kristusov namestnik, naslednik Petrov, oče vseh ljudstev, tu sem pred vašimi nogami. Odgovorite, v imenu Boga Abrahamovega in Jakobovega!«

Celestin je še vedno jokal in se premaknil z mesta ter z belo koščeno roko vzdignil Juda. A ni spregovoril besede. In solze so tekle dalje, hitreje po belem, razsvetljenem obrazu.

Sabbatai molče strmi v te solze in naposled razume: papežev odgovor je v joku. Tudi on bi rad jokal, pa ne more; v grlu čuti tesnobo, a v suhih očeh sije le razdražena žalost. Čez kak trenutek se globoko prikloni in z naglimi koraki steče k vratom.

V prostrani, temni dvorani je slišati glas papeža, ki mrmra molitev velikega petka: Oremus et pro perfidis Judaeis; ut Deus et Dominus noster auferat velamen de cordibus eorum …

image_pdfimage_print