Teološka razmišljanja

146

I. del
Verske resnice

2 – Sveti Duh Posvečevalec

C – Sveti Duh posrednik Kristusovega duhovniškega udejstvovanja

Sveti Duh je predvsem dejaven pri molitvi vernikov in njihovem zakramentalnem posvečevanju.

Posredovanje Svetega Duha pri molitvi

V svojih predavanjih spreobrnjenim duhovnikom jeruzalemskega templja avtor Pisma Hebrejcem trdi, da vsak veliki duhovnik daruje za ljudi daritve in žrtve za grehe, in da je zato tudi Kristus, dokler je še živel v svojem zemeljskem telesu, »daroval Bogu Očetu molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami« (Heb 5,1.7).

O Svetem Duhu pa trdi sveti Pavel (Rim 8, 26-27), da vedno »prihaja na pomoč naši slabotnosti, saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti; toda sam Duh posreduje za nas z nenehnimi vzdihi … v skladu z Božjo voljo.«

Zato po svetem Luku 11,2 sam Jezus naroča svojim učencem, naj se v očenašu najprej obrnejo k nebeškemu Očetu za dar Svetega Duha s prošnjo: »Naj pride na nas tvoj Sveti Duh in nas očisti,« ker nebeški Oče daje svojega »Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

Nadalje sveti Pavel (Rim 5,5) zatrjuje, da je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan«. To je tista ljubezen, ki privede nekatere izvoljene duše k prostovoljni daritvi svojega življenja nebeškemu Očetu po zgledu enkratne duhovniške daritve Jezusa Kristusa na križu (prim. Heb 9,28). Običajno se pri tej žrtveniški daritvi prosi za neozdravljivo bolezen in se trpljenje in muke darujejo za uspeh v misijonih ali za zedinjenje kristjanov itn. Kot zgled te žrtveniške daritve velja še vedno sv. Terezija Deteta Jezusa, ki je za ta dej ljubezni dobila dovoljenje predstojnice in spovednika, ter tudi sestavila pismeno izjavo o “Darovanju usmiljeni Ljubezni” 9 junija1895.* Po njenem zgledu se je ta dej ljubezni širil po vsej Evropi.

*Glej Sv. Terezija Deteta Jezusa, Povest duše, Mengeš 1974, str. 289-291, P. R. Roman Massol AA, Poslušnost Sv. Duhu, Pleterje 1976. str. 173-181).

Posredništvo Svetega Duha pri posvečevanju po zakramentih

Kako odločilno vlogo ima Sveti Duh pri zakramentalnem posvečevanju vernikov, se je pokazalo šele v zadnjih petdesetih letih. Če primerjamo med seboj učbenik dogmatike Ludvika Otta,* ki so ga uporabljali tako v nemških kakor v italijanskih škofijskih bogoslovjih še med drugim vatikanskim koncilom, in Katekizem katoliške Cerkve,** ki je pri nas izšel leta 1993, nam bo takoj padlo v oči, da se Ott drži bolj splošnih teoloških in filozofskih pojmov in razlag, kakršne je zasnoval tridentinski koncil, novi Katekizem pa že izrecno poudarja izredno vlogo Svetega Duha v zakramentih.

*Glej Ludovico Ott, Compendio di teologia dogmatica, izd. Herder v Freiburgu, 3. izd Marietti v Rimu 1964, str. 537-763.
**Glej Katekizem katoliške Cerkve, Ljubljana 1993. Prim. tudi France Oražem, Delovanje Svetega duha v zakramentih, v knjigi Obdarjeni s Svetim Duhom, Ljubljana 1994, str. 127-147

Profesor Ott najprej podaja pojem zakramenta, ki je učinkovito znamenje milosti, kakor ga je zasnoval Jezus Kristus. Nadalje trdi, da to znamenje sestavljata osnovna sestavina in določene besede, ki vsebujejo nekakšno skrivnostno moč, da same po sebi proizvedejo posvečujočo milost. Nebeški Oče je namreč določil, da po sami natančni postavitvi takega znamenja milost priteče “ex opere operato”. Za dva zakramenta, krst in evharistijo, trdi profesor Ott, je Kristus sam natanko določil njune osnovne sestavine in besede, za ostalih pet pa je to določila učeča apostolska Cerkev. Po Kristusovi volji vse zakramente delijo za to posebej odločeni in usposobljeni ljudje.*

*Ott, Compendio, str. 537-575

Izbrani sestavljalci novega Katekizma pa najprej opozarjajo, da moramo pri poglabljanju bistva zakramentov vedno imeti pred očmi, da gre za bogoslužne obrede, v katerih Sveti Duh in Cerkev kupno razodevata Kristusova odrešenjska dela (št. 1099). Med temi obredi je »sedem takšnih, ki so v posebnem pomenu zakramenti«, ki jih je zasnoval* Kristus (št. l117), in ki jih je Cerkev polagoma razpoznala »po Duhu, ki jo uvaja v vso resnico« (Jn In, 13). Vzpostavitev vseh sedem zakramentov je gotovo presevala skozi nekatere Jezusove besede in kretnje, ki jih je Sveti Duh po Jezusovem vstajenju apostolom klical v spomin in jim navdihnil pravo razumevanje.**

*Slovenski prevod Katekizma uporablja tu glagol “postaviti”, kakor so to delali že katekizmi 19. stoletja,ko so nemški izraz “einsetzen” malomarno skrajšaliv “setzen”=postaviti. Latinski narodi uporabljajo izraz “ustanoviti”, za katerega pa naš veliki slovar navaja kot sopomenko “vzpostaviti” in ne “postaviti”.

**O tem prim. Korošak, Esej o Svetem Duhu,str. 21.

Zakramentalne besede in dejanja »učinkovito uresničujejo (realizirajo) milost, ki jo naznačujejo«, »po Kristusovem delovanju in v moči Svetega Duha« (št. 1084). Po Katekizmu je torej treba popraviti tridentinski izrek, da zakramenti vsebujejo neko notranjo moč, da v trenutku realizirajo milost “ex opere operato”: dobesedno iz samega dejstva, da je dejanje izvršeno; iz izvršenega dela. V resnici jo uresničujejo “ex opere passionis Christi operato”, »v moči Kristusovega odrešenjskega dela, izvršenega enkrat za vselej« (št. 1128). Z izjemo zakramenta sprave ne gre torej za dejanja, ki so takoj učinkovita, ampak za počasno preoblikovanje ljudskih src onstran obhajanja obreda. »Cerkev torej prosi Očeta, naj pošlje Svetega Duha, da bo (na primer v moči obhajanja evharistije) iz življenja vernikov naredil živo daritev Bogu z duhovnim preoblikovanjem vernikov po Kristusovi podobi, s skrbjo za edinost Cerkve in z udeleženostjo pri njenem poslanstvu, to je s pričevanjem in služenjem v ljubezni« (št. 1109).

In navidezno magično moč zakramentov so v opisovanju zakramentov poudarjali vsi starejši bogoslovni priročniki, in se pri tem opirali na neki slabo dojeti izrek sv. Avguština:* »Brž ko se beseda pridruži osnovni sestavini, nastane zakrament«, in na filozofska modrovanja o stvareh, v katerih razlikujemo snov in njeno oblikovanje (materija in forma), in so zato v vseh zakramentih hoteli videti ta dva sestavna dela. Novi Katekizem je imel pogum, da je ta 15 stoletij trajajoči prikaz, uradno potrjen na Tridentinskem cerkvenem zboru, popravil in izpopolnil tako, da v vseh zakramentih razlikuje kot njihove bistvene prvine geste, besede in dejanja svetopisemskega izvora, kot npr. maziljenje, polaganje rok, Kristusove besede in kretnje (št. 1145-1155): »Zakramentalno opravilo je stkano iz znamenj in simbolov. Po božji pedagogiji odrešenja se njihov pomen zakoreninja v stvarstvo in človeško kulturo, dobiva določenost v dogodkih stare zaveze in se v polnosti razodeva v Kristusovi osebi in njegovem delu« (št. 1145).

*Avguštin, Razprave ob evangeliju po sv. Janezu, razprava 80, št.3.

Zakramentalne obrede obhajajo predvsem izbrane osebe, ki jih je Bog poklical k službenemu duhovništvu in jih posvetil z zakramentom svetega reda, potem pa tudi verniki, ki so s krstnim prerojenjem in z maziljenjem s Svetim Duhom posvečeni za svečeniško službo (št. 1141, 1119-1120).

Zato ne bi bilo napak, če bi na zakramentalno delovanje in njihovo učinkovitost pogledali še s kakšnega drugega zornega kota, že nakazanega v novem Katekizmu katoliške Cerkve.* Kot izhodišče bi lahko vzeli apostolsko konstitucijo papeža Pija XII.: »Zakrament duhovniške posvetitve«, priobčeno 30. novembra 1947, po kateri ne smemo iskati bistva duhovniške posvetitve v izročitvi keliha in v odgovarjajočih besedah škofa, kakor so to trdili veliki srednjeveški cerkveni učitelji in florentinski cerkveni zbor (v buli 22. novembra 1439), ampak, kakor je to navada v vzhodnih cerkvah, v polaganju rok in izbranih besedah v zahvalnem hvalospevu,** ki nas usmerjajo v globlje poznavanje milosti, ki jih bo Sveti Duh po polaganju rok ne samo na dan posvetitve, ampak ves čas izvrševanja duhovniškega poslanstva podarjal od Boga Očeta odbranemu posvečevalcu.

*Glej npr. Korošak, Teološka spodbujanja, str. 40-51, 59-79; Lo Spirito Santo e i Sacramenti; Nekaj misli o zakramentih, v “Poročilih“ 62-1 (2003) str. 33; 62-2 str. 50-52.
**Glej Pij XII., Apostolska konstitucija “Sacramentum Ordinis” (v zbirki A. Strle, Vera Cerkve, št. 724).

Iz tega bi lahko sledilo, da bi bilo bolje tudi pri drugih zakramentih temelj zakramentalnih milosti iskati v Božjem poslanstvu, ki se izraža v obredni gesti polaganja rok in v vsakem zakramentu primernih opisih milostnega delovanja Svetega Duha. To nam svetuje sveti Pavel, ko trdi, daje od vselej bilo odločeno, naj bi tisti, ki jim bo poverjeno posebno poslanstvo, bili skladni »s podobo Jezusa Kristusa, da bi bil on prvorojenec med neštevilnimi brati;« ti bodo namreč posebej poklicani, te bo Bog napravil pravične in ker so pravični, jih bo tudi poveličal (Rim 8, 29-30). Prav tako sveti Bernardin Sienski utemeljuje to podeljevanje milosti takole: »Splošno pravilo pri podelitvi vseh posebnih milosti kakšnemu razumnemu bitju je, kadar Božja milost koga izbere za kakšno posebno nalogo ali kak vzvišen poklic, mu da tudi vse darove, ki so mu kot izbrani osebi potrebni in so mu tudi v čast.«*

*Glej Bernardin Sienski, 2. govor o sv. Jožefu (2. berilo molitvenega bogoslužja za 19. marec).

Na kratko bi torej o sedmih zakramentih rekli, da Kristus z njimi poverja vernikom versko poslanstvo ter jim obenem zagotavlja posebno pomoč Svetega Duha.

Pri svetem krstu Cerkev poverja poslanstvo krstnega duhovništva in neomajnega pričevanja vere. Krst dojenčkov samo pripravlja njihovo osebo, da v starosti od 12 let dalje lahko sprejmejo nase to poslanstvo (prim. 1 Pt 2,5.10).

Pri birmi sprejmejo nase pripravo na poslanstva, da po sv. Pavlu pomagajo graditi cerkveno skupnost, kakor misijonarji, člani posvečenega življenja, katehisti, karitativni delavci, prostovoljni negovalci bolnikov, cerkveni umetniki, člani prenove, itn.

Ti, ki se po poklicu posvečajo gradnji in varstvu cerkvenih skupnosti, so predvsem škofje, potem župniki, in njihovi pomočniki, med temi tudi diakoni, ki vsi prejemajo to poslanstvo s posebnim obredom polaganja rok. Med njimi so danes lahko tudi ženske, ki lahko opravljajo vsaj 11 cerkvenih služb, razen duhovniške. Sv. Pavel jih je imenoval diakonise.

Sv. zakon je dolgo bil predstavljen kot napol zakrament, ker se je pred vsem naglašala pravilnost zakonske pogodbe. Ker se za sklenitev pogodbe nujno zahtevata dve osebi, se je poudarjalo, da si zakrament podeljujeta ženin in nevesta. Toda tako vzhodne cerkve, kakor tudi zadnji Vatikanski koncil sta naglašala, da pogodba ni in ne more biti vir milosti, tudi če je sklenjena v cerkvi. Na koncilu je bilo tudi rečeno, da stari cerkveni očetje imenujejo zakon domačo cerkev, ki jo morata graditi katoliška zakonca. Gradnje cerkve pa ni brez poslanstva. To poslanstvo pa lahko poverja samo škof, ali župnik (in ne diakon), kakor je to vedno delala Cerkev po vzhodnih obredih in v nekaterih zahodnih škofijah, kakor na primer v Sloveniji. In ker je vera brezpogojno potrebna za graditev družinske cerkve, ki jasno predvideva versko vzgojo otrok, tako Jezus (Mt 5, 31-31: prešuštvo se prevaja malikovanje) in sv. Pavel (1Kor 7, 12-19), dovoljujeta v slučaju odpada od vere pravo ločitev.

Bolniki prejmejo od duhovnika posebno poslanstvo, da svoje trpljenje pridružijo Kristusovemu trpljenju in tako sodelujejo pri odrešitvi grešnikov (Kol 1, 24). Maziljenje je samo zakramental, ki včasih pomaga k ozdravljenju, ne spada pa k bistvu zakramenta. Žal so ljudje silno navezani na ta postranski obred, kakor tudi na Blažev blagoslov, h kateremu prihaja več vernikov kot pa k velikonočnim obredom.

Bistvo zakramenta odpuščanja (sv. spovedi) je vnovično poživljanje raznih poslanstev, ki smo jih do sedaj omenili, ki jih verniki z grehi, s katerimi pohujšujejo ali celo rušijo cerkveno skupnost, zasenčijo ali popolnoma prekrijejo. To poživljanje opravi župnik polaganjem rok. Kadar gre za slabosti, ki duhovno ne škodijo cerkveni skupnosti doma ali v župniji, duhovnik na začetku maše prosi Boga, da te grehe odpusti. Kadar pa gre za hudo škodo, prizadeto cerkveni skupnosti (recimo z javnimi spisi, s katerimi se blati vera ili Cerkev, itn.), mora o velikosti škode in o načinu, kako bi se škoda popravila, presojati spovednik ali škof.

Ob priliki velikih praznikov pa papež sam prevzame popravila škode.

Zakrament svete gostije, kakor ga imenujejo mnogi cerkveni očetje, pa daje vsem obhajancem moč, da v izvrševanju svojega poslanstva ne omahujejo, ampak ga še vnaprej s pomočjo Svetega Duha vestno opravljajo.

image_pdfimage_print