Češčena bodi, o Kraljica

Prav v temelje človekovega razmerja do Boga spada zavest o božji veličini in naši majhnosti. Ne gre za kakšno samoponiževanje ali morda za občutek hlapčevstva, kar so kristjanom večkrat neupravičeno očitali, temveč za trezno in premišljeno spoznanje resničnega stanja stvari. Če iskreno verujemo v Boga in skušamo kar najbolj prodreti v njegovo bistvo, potem se pred njim ne moremo počutiti drugače kot majhne.

S podobnimi merili bi lahko vrednotili tudi razmerje do Marije. Med vsemi mojstrovinami Boga Stvarnika je ona gotovo največja. Po posebni božji milosti je bila obvarovana vsake sence greha in ko je privolila v sodelovanje pri božjem odrešilnem načrtu, je postala prva in najimenitnejša Jezusova učenka. Zato je tudi dosegla slavo, kakršne pred njo ni doseglo nobeno ustvarjeno bitje in je tudi za njo ne bo vse do konca časov.

Zdi se, da je prav to poglavitno sporočilo pesmi, ki smo jo vzeli za izhodišče današnjega šmarničnega premišljevanja.

Iz sence križa je Marija v moči Kristusovega vstajenja vstopila v slavo in postala Kraljica nebes in zemlje, zato je tudi vredna našega iskrenega in ljubečega češčenja. Toda kljub svoji veličini in naši majhnosti je ostala naša dobra Mati. Mati vsakega posameznika in Mati Cerkve, skrivnostnega Kristusovega telesa. Ko bi bila samo dobra, bi nam to sicer bilo v zadoščenje, saj človeka dviga, če ga ima kdo nesebično rad. Marija pa ima tudi sredstva, zaradi katerih je njena materinska ljubezen in njena dobrota učinkovita do najvišje mere. Mogočno jo imenujemo in hkrati usmiljeno pa milosti polno. In vse to zaradi zaslužen j a Jezusa Kristusa, ki mu je bila Mati in najbližja sodelavka pri delu odrešenja. Vse to je za nas vir neskaljenega veselja, zato pojemo: češčena bodi, o Devica, veselje naše in radost. Veselje pa se spet izteka v prošnjo, naj Marija od nas odvrne prihodnje zlo in nam pokaže Jezusa, ki je naš skupni cilj in vzor.

Morda je nam, slovenskim kristjanom, zaradi zgodovinskih okoliščin, ki nam nikoli niso prizanašale, še toliko bolj blizu pripev, ki ga pojemo pri vsaki kitici. Vse do izdaje pesmarice Hvalimo Gospoda leta 1979 je pod oboke naših cerkva odmevala prošnja: »Marija, k tebi uboge reve, mi zapuščeni vpijemo.« Prošnja, ki so jo tisočkrat slišale naše božje poti, veličastne stolnice kakor tudi preprosta vaška svetišča. Prihajala je iz src, ki so bila pogosto strta od bolečine. Solze, ki so polzele po zamaknjenih obrazih, pa niso bile solze obupa, temveč zaupanja in nemalokrat olajšanja.

Danes pripev pojemo drugače. Toda priznati moram, da je izgubil nekaj izpovedne moči, zato ni nič čudnega, če množico pojočih romarjev največkrat še vedno zanese “po starem”.

Slabotnost namreč ne vključuje priznanja grešnosti, temveč zgolj nagnjenje, nevarnost pred grehom. Če pa Mariji povemo, da smo reve, smo s tem priznali tudi, da smo grešniki. Sodobni človek, zaverovan v lastno veličino in nedotakljivost svojega dostojanstva, najbrž res težko prizna, da je v bistvu le reva, toda zaradi tega priznanja pred Bogom in Marijo ne bomo od svojega dostojanstva izgubili prav nič. Veliki smo samo toliko, kolikor se znamo resnično in iskreno ponižati.

Sicer pa ima besedilo te pesmi zelo zanimivo in po svoje tudi pestro zgodovino. Vsebinsko izvira iz prastare Marijanske antifone; štiri takšne molitve poznamo in z njimi sklepamo molitev brevirja oziroma molitvenega bogoslužja v skladu z bogoslužnim časom. Salve Regina, Mater misericordiae se glasi v latinščini ta molitev, Pozdravljena, Kraljica, Mati usmiljena. Gotovo se je še spominjate, saj smo jo nekoč molili kot zahvalo po delavniških mašah. Latinsko besedilo je zelo staro, saj nekatere dele najdemo v rokopisih že ob koncu 11. stoletja, v sedanji obliki pa je nastalo vsaj do 15. stoletja.

Častitljivo molitev sta v slovensko pesem prelila dva duhovnika v Moravčah: župnik in dekan Janez Toman in njegov kaplan Karel Hajdrih. Janez Toman je bil doma iz Bohinjske Bistrice in je po nekaj letih katehetske službe v Ljubljani ostal vse do smrti župnik in dekan v Moravčah. Karel Hajdrih pa je bil starejši brat veliko bolj znanega slovenskega skladatelja Antona Hajdriha, ki je med drugim uglasbil znano Buči, morje Adrijansko in morda še bolj znano Bom šel na planine. Po kaplanskih letih v Moravčah je bil nekaj časa spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani, nato pa je vstopil v družbo lazaristov in postal zelo znan ljudski misijonar.

V avgustu leta 1855 sta župnik in kaplan kot navadno skupaj molila brevir na farovškem vrtu. Ko sta ga sklenila z običajno molitvijo Pozdravljena, Kraljica, jima je prišlo na misel, da bi jo prelila v slovensko pesem. Še isti večer sta jo skovala, kakor je pozneje zapisal Karel Hajdrih, in jo še gorko poslala v Ljubljano uredništvu Zgodnje Danice. Izšla je 23. avgusta 1855. Ljubljanski stolni organist je pesem podprl z učinkovito melodijo in ljudje so jo zelo hitro vzeli za svojo.

Pozneje so pesem nekoliko posodobili, ne da bi besedilo spreminjali v bistvenih stvareh. Občutnejše posege je pesem doživela leta 1979 z izdajo pesmarice Hvalimo Gospoda. Besedilo štirih kitic, ki so po prvi posodobitvi ostale od prvotnih petih, je sicer ostalo praktično enako, popolnoma drugače pa zveni pripev, ki smo ga bili tako vajeni, da smo ga celo vzeli za odpev pri lavretanskih litanijah.

Tako je pač. Vse, kar je zemeljskega, je podvrženo spremembam in tudi na te novosti se bomo privadili, marsikje pa so se že. Naj pesniki in teologi Marijo imenujejo tako ali drugače, kljub vsemu ostane nespremenjena resnica, da je Kraljica nebes in zemlje, hkrati pa tudi naša dobra Mati, ki nas ima neskončno rada, kljub našim slabostim in nebogljenostim, in nam ponuja roko v pomoč v vsakršni stiski. Z Materjo Marijo ob strani pa bomo tudi neprimerno laže hodili za Kristusom, pa naj bo križ na ramenih še tako težak.