Priče trpljenja Gospodovega

Giovanni Papini

264

Legenda o velikem rabinu

2

»Če je vse res, kar si povedal,« je dejal z mirnim in potrpežljivim glasom, »se zahvaljujem Najvišjemu, da je izbral prav mene, nevrednega služabnika, da bom zrl tak čudež in prejel tako nepričakovano tolažbo. Če je srečen pastir, ko najde eno zgubljeno ovco, bo njegovo veselje tisočkrat večje, ko zbere vso čredo, ki se je bila zgubila. Vi ste bili prvorojenci obljube in pri Očetovi mizi je vedno prostora za sinove, ki so se zgubili, pa znova našli luč duha. Toda Naša odgovornost je v službi, ki Nam jo je odkazala Previdnost, zelo težka, mnogo težja, kakor si ti moreš misliti. In preden spregovorimo besedo, ki jo pričakuješ, moramo spraševati in premišljevati. Krščansko ljudstvo in zlasti Bog Nam ne bi mogla odpustiti nepremišljenega in naglega sklepa. Potlačiti moramo torej naravna nagnjenja Svojega srca in globlje zmeriti tvojo dušo. Ne čudi se odlašanju in naj te ne žali vprašanje, ki ti ga bom zastavil. Dobro poznam Jude in vem, da se ravnajo po geslu: do ut des. Povej Nam naravnost, kaj zahtevate za svojo spreobrnitev. Če je pravična stvar in v Naši moči, jo bomo z veseljem dali.«

Obraz Sabbataia ben Shaloma je pri zadnjih besedah prebledel ko zid in ustnice so mu začele drhteti.

»Sveti oče, vidim, da Vas v resnici podpira sveti Duh in da Vam je bil podeljen dar za presojanje duhov. Vaša navdihnjena modrost je znala brati v skrivnosti moje duše. In priznati moram, da mi je moje ljudstvo naložilo, naj posredujem pri Vas za eno samo milost v plačilo za naše kesanje in za našo vrnitev. Nisem si upal povedati, a zdaj zaupam, da me bo uslišala Vaša očetovska dobrotljivost. Prosimo eno samo stvar: naj se odpravi v cerkvenem letu teden Trpljenja. Od greha naših očetov so doslej pretekla stoletja — in tudi za najstrašnejši zločin mora naposled priti dan pozabljenja. Spomin na bogomorilstvo bo ostal isti, a le v knjigah. Kajti ne prosimo vas, da bi okrnili ali popačili Evangelije, marveč edinole, da bi odpravili veliki teden, to je, da bi praznovali samo Veliko noč, spomin Vstajenja. Ko bi bili že kristjani, ne bi mogli prenašati, da se sleherno pomlad po vseh cerkvah krščanstva ponavlja pripoved o našem grehu in sramoti. Oče iz prilike ne ponavlja vsako soboto zgubljenemu sinu, ki se je vrnil, zgodbo o njegovem begu.«

»Sabbatai ben Shalom,« je presekal Celestin s polnim in odločnim glasom, »tvoji očetje niso vedeli, kaj delajo, ti pa ne razumeš, kaj govoriš. Kako bi se mogli združeni veseliti na dan Vstajenja, ako ne bi skupno objokovali bridkosti Trpljenja? In kako bi mogli doumeti neizrekljivo žrtev Odrešenja brez vrta Getzemani, brez sinedrija, brez sodne palače in Kalvarije? Kaj se ti sploh zdi mogoče – četudi gre za sprejem Marijinega in Pavlovega ljudstva –, da bi Cerkev mogla odpraviti tisto, kar je vrhunec v pesnitvi njenih molitev?«

»Lahko bi našli,« je odgovoril veliki rabin, »srednjo rešitev: ohraniti obred Trpljenja, ne da bi bilo besede o Judih. Le Pilat in Rimljani naj bi veljali za krivce in bogomorilce.«

»Prazne govoriš, Sabbatai. To, kar neumno predlagaš, bi žalilo pravičnost in resnico. Rimljani so bili samo dejanski izvajalci. Bili so vojaki in so morali poslušati. Na njih ni krivde. In Pilat je bil trmasta žrtev vaših obtožb in groženj. Če ga ne bi bili prevarali, ne bi nikdar dovolil smrti Pravičnega. Judje in samo Judje so mislili na bogomor in ga hoteli.«

»Bodi! Sprejmemo vso težo krivde. Naši očetje so zahtevali, naj pride kri Kristusova nad nje, in mi jih nočemo zatajiti. Poglej naše lase in tam boš še našel kako srago Jezusove krvi. A ta sramotni krst ne sme biti zadržek za novi krst, ki ga prosimo od Vas. Pripravljeni smo, da odkupimo kri, ki jo je prelil naš narod. Vsaka kaplja bo plačana z bajno ceno. Sveta stolica je siromašna. Pošiljati mora apostole med pogane, zidati cerkve, preživljati svoje služabnike, pomagati svojim siromakom. Dali Vam bomo vsega, česar nimate. Cerkev ni bila nikdar tako bogata, kakor bo po naši vrnitvi. Pred oltar svetega Petra bomo položili cot spravno žrtev vse zlato, ki ga bomo mogli sbrati v naši skupnosti. K Vašim nogam bomo prinesli zvrhane vreče vseh denarjev sveta, in če ne bo dosti, še zlatih svečnikov, zlatih čaš, zlatih kipov, zlatega okrasja, zlatih palic. Človeške oči niso še nikoli videle blišča take zlate grmade skupaj. Tisoči milijonov: recite in Vaši bodo.«

Slonovina Celestinovega obraza je zbelela, se spremenila v marmor.

»Sabbatai, ti preklinjaš! Božjo kri, kri Sina božjega, kri samega Boga hočeš plačati z nekaj merami kovine! Toda – kaj ne ne veš in ne pomisliš, da je ena sama senca one krvi več vredna ko vse zlato, ki je skrito v osrčju zemlje?«

»Sveti oče, ne zametujte našega darila! Preden ga odklonite, pomislite na vse, kar bi mogli storiti s tem zakladom; rešiti nesrečnike, odkupiti sužnje, ozdraviti bolne, obleči gole, potolažiti sovražnike. Od vseh strani se bodo zgrinjala ljudstva k vašim nogam: usmiljenje je mogočnejše od vseh zagovorov nauka. In gori v nebesih bo Kristus srečen, ko bo videl, kako z ljubeznijo sprejemate njegove uboge, to je Njega samega.«

»Nikar ne upaj, da me boš spravil v skušnjavo. Tudi usmiljenje je lahko zanka satanova. Ne daj, da porečem, da v vsakem Judu spet živi Judež. Gospoda ste prodali za trideset srebrnikov in danes bi ga radi kupili s sadovi, ki ste jih nakupičili v stoletjih s svojim roparskim odiranjem. Saj se ti meša, rabin. Cerkev ne prodaja svojega Boga za nobeno ceno.«

»In vendar smo pripravljeni storiti tako, kakor je Kristus sam zapovedal bogatinom. Odpovedujemo se svojemu zlatu, iz ljubezni do Njega hočemo postati siromašni in goli. Kaj morete zahtevati še več? Ali je prav, da našo poslušnost evangeliju imenujete zlodjevo ? «

»Pozabljaš, da je vaša ponudba vezana na kupčijo s svetimi rečmi. Ni prostovoljen dar, marveč plačilo, ki je podrejeno drzni in nesprejemljivi zahtevi. Niti enega samega zloga ne moremo vzeti iz žalne igre Trpljenja, pa tudi če pokoplješ Rim pod goro zlata. Pripravljeni smo vse odpustiti, ni pa v naši moči, da bi črtali ali popačili eno samo črko krščanskega bogočastja. Za svoje odpuščanje zahtevamo samo odkritosrčno dejanje kesanja. A da dosežete Kristusovo odpuščanje, ni dovolj kes, ki je lahko učinek strahu, in tudi ne pokorščina Cerkvi, ki jo lahko narekuje želja po koristi. In tem manj daritev zlata, ki bi hotela kupiti nebesa z rumenimi tvori zemlje. Kristus je ljubezen in zahteva samo ljubezen. Vi pa govorite še danes ko užaljene duše in ko trgovci. Še vedno ste tisti iz Sinajske puščave, vedno mislite ko Simon Čarovnik. Vaše srce se ni spremenilo. Iz trudnosti ali iz želje po miru se hočete ukloniti Cerkvi, ne ljubite pa resnično Kristusa, ker niste pripravljeni trpeti, da bi si zaslužili njegovo ljubezen.«

se nadaljuje

image_pdfimage_print