Velika noč

52

Velikonočna nedelja ali Nedelja vstajenja je krščanski in kulturni spominski praznik Kristusovega vstajenja od mrtvih, ki je opisano v Svetem pismu Nove zaveze kot dogodek, ki se je zgodil tretji dan po njegovem pokopu, ki je sledil križanju, kar so na zahtevo Judov storili Rimljani na Golgoti okrog leta 30 po Kr. To je vrhunec spomina Jezusovega trpljenja, pred katerim je štiridesetdnevni post, ki vključuje poleg posta tudi molitev in pokoro. Velika noč je glavni krščanski praznik.

Večina kristjanov imenuje teden pred veliko nočjo Véliki teden, ki vsebuje v zapadnem krščanstvu Sveto tridnevje: véliki četrtek, ki je spomin umivanja nog in zadnje večerje; véliki petek, ki je spomin Kristusovega trpljenja in smrti; vélika sobota, ki je spomin Kristusovega počitka v grobu in se prelije v noči od sobote na nedeljo v velikonočno vigilijo, pričetek praznovanja vstajenja, ki se je po starih pričevanjih zgodilo kmalu po polnoči na “prvi dan v tednu” po Kristusovem pokopu.

Vzhodno krščanstvo praznuje na iste dni iste dogodke in poimenuje dneve z imeni, ki se začenjajo z “Veliki in Sveti”.

Velikonočni čas se začenja z velikonočno nedeljo in se zaključi 50. dan po njej na binkoštno nedeljo. Tudi v vzhodnem krščanstvu se velikonočni čas zaključi na binkoštno nedeljo, vendar se od velike noči poslovijo 39. dan, to je dan pred praznikom vnebohoda.

Velika noč in od nje odvisni prazniki so premakljivi, to je, ne padejo vedno na isti določeni datum. Datum praznovanja velike noči je za vsako leto določen na podlagi kombiniranega sončevega in luninega koledarja, ki je podoben hebrejskemu koledarju. Velika noč pade vedno na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni, s tem pa so določeni tudi drugi prazniki: pepelnica v začetku posta, vnebohod in binkošti.

Velikonočni običaji so različni pri različnih narodih in vsebujejo običaje ob zori (blagoslov ognja na veliko soboto), nočna bdenja, vzklike in izmenjavo pozdravov, krasitve pirhov in igre z njimi, tradicionalno okrasitev bogoslužnih prostorov, velikonočne procesije, skupne plese (vzhodna Evropa), velikonočnega zajčka in iskanje pirhov. Posamezni narodi poznajo tudi tradicionalne velikonočne jedi. V Sloveniji je to tako imenovani “velikonočni žegen”, ki ga prinesejo k blagoslovu na véliko soboto popoldne. Po slovenski tradiciji pri “žegnu” ne sme manjkati kruh, meso (gnjat), pirhi in hren; seveda pa se v raznih krajih najdejo še različni dodatki v skladu s krajevnimi navadami. ”Žegen” običajno jedo za zajtrk na velikonočno nedeljo.

image_pdfimage_print