Apd 10,34.37-43

V naših razmišljanjih na temelju prvega nedeljskega in prazničnega berila se bomo na velikonočno nedeljo začasno poslovili od Stare zaveze, saj so ta berila tja do vključno binkošti (letos jih praznujemo 5. junija) iz novozaveznih Apostolskih del.

Naslov knjige Apostolska dela ali bolj natančno Dela apostolov (Πρᾶξεις τῶν Ἀποστόλων) povzema deloma vsebino knjige o dejanjih in besedah prvih voditeljev Cerkve, posebej Petra in Pavla, vendar bi nas utegnil zavajati, saj pozornost ne velja toliko nekaterim junakom, na katerih življenje knjiga opozori, ampak bolj Svetemu Duhu in apostolski skupnosti, ki jo oživlja Sveti Duh. Pisec knjige, ki sledi Lukovemu evangeliju, je Luka, o katerem vemo samo, da je bil spreobrnjen pogan, ki je pisal predvsem za Grke. Po poklicu je bil zdravnik, spremljal pa je tudi apostola Pavla na nekaterih njegovih misijonskih potovanjih. Po splošnjem mnenju je knjiga nastala med leti 70 in 90, bolj verjetno po letu 80.

Ko Apostolska dela poročajo o govorih, ki so jih imeli apostoli, opazimo temeljno razliko. Če so govorili Judom, je bil njihov govor usmerjen na Mesija. Dokazujejo, da je Bog, s tem, ko je obudil Kristusa od mrtvih, predstavil kot v davnih časih obljubljenega Mesija. Govore o Jezusu iz Nazareta, o njegovih delih in smrti, predvsem pa dokazujejo, da njegova sramotna smrt na križu ni uničila njegovega mesijanskega poslanstva, ampak ga je, ravno nasprotno, izpolnila. Kadar pa govore poganom, ni nobenih trditev mesijanskega značaja, saj Mesija poganom ni pomenil nič, pač pa vabijo pogane, naj se odpovedo kultu bogov, ki ne obstojajo, ampak naj se spreobrnejo k živemu Bogu, stvarniku neba in zemlje.

Tak je tudi Petrov govor v hiši rimskega stotnika Kornelija v Cezareji, ki ga je na spodbudo prikazni povabil k sebi.

V svojem govoru Peter poudari dvoje. Najprej, da je smisel Jezusovega življenja mir, saj je Bog »Izraelovim sinovom poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega« (10,36). Drugo pa je osvoboditev od oblasti satana: »Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim« (10,38). Po svoji smrti in vstajenju pa z apostolsko pridigo kaže svojo dinamiko vsem, Judom in poganom, takoda doseže odpuščanje grehov vsakomur, ki veruje vanj. Z drugimi besedami: velika noč nudi možnost verovati vanj in odkriti smisel njegovega življenja. Razširitev odrešenja na vse je osnovno oznanilo našega odlomka.

Ta razširitev na vse je še kako pomembna danes, saj živimo v svetu, ki ni samo praktično poganski, ampak tudi teoretično: Evropska unija, ki je zavestno iz svoje ustave črtala vse svoje krščanske temelje; Slovenija, kjer določene skupine skušajo na vsak naačin priti na oblast, da bi lahko spet ropale in kradle, pa tudi tisti, ki v svojem pohlepu po oblasti povzročajo ne le ogromno materialno škodo, ampak tudi strašne človeške žrtve. Velika noč na mora spomniti, da je orožje molitve tisto, ki se lahko vsemu temu zoperstavi.

image_pdfimage_print