I. del
Verske resnice
2 – Sveti Duh Posvečevalec
B – Sveti Duh posrednik Kristusove vladarske oblasti
Kristusova sodna oblast in Sveti Duh
O tem nam Sveto pismo nudi dvoje enigmatičnih, zelo težko razumljivih mest: v 16. poglavju Janezovega evangelija vrstice 7 do 11, in v sinoptikih, kot pri Mateju 21, 31-32.
a – Sveti Duh in sile teme
Svojim učencem Jezus napove prihod Svetega Duha in zatrjuje: »Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen« (Jn 16, 7-11).
Prvo težavo za pravilno razlago predstavlja grški glagol elenho, ki ga naš standardni prevod prevaja z “ovržem”, stari latinski prevod Vulgata, ki bi ga moral slediti standardni, pa z “dokažem”. Zato se ta čuti dolžnega, da v opombi opozori vse proučevalce Božje besede, da je »‘ovrgel svet’ ali ‘dokazal svetu, da se moti, dokazal svetu krivdo’ le delno ustrezen prevod enega grškega glagola z več pomeni«. Nekaj teh pomenov našteva potem v isti opombi standardni prevod, toda Doklerjev slovar* jih prinaša 14: zasramujem, sramotim, pripravim v sramoto, zavračam, karam, grajam, dolžim, prepričam, dokažem, ovržem, pobijam kaj, preiskujem, skušam, izprašujem.
* Anton Dokler, Grško-slovenski slovar, Ljubljana 1915, str. 242. La Potterie, II Paraclito, str. 116, navaja in razporeja 13 pomenov: preiskovati, raziskovati; Izpraševati, vpraševati, preskusiti; osvetliti eno dejstvo, izpostaviti ga, odkriti ga, prepričati koga o zmoti, dokazati mu krivdo; karati, opomniti, kaznovati.
Za pravi izbor pomena v tej Janezovi pesnitvi* je treba torej najprej osvetliti miselno zvezo, zlasti pojem “sveta”.
* Tako francoski prevod Bible de Jerusalem, kakor tudi hrvaški (Zagreb 1973), ki so ga pripravili frančiškani, navajata besedilo v pesniški obliki.
Znano je, kako je svet opisal II. vesoljni vatikanski cerkveni zbor v Pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu, št. 2, ki ga na kratko povzema tudi papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici: »Svet, ki ga ima koncil pred očmi, je torej svet ljudi, celotna človeška družina z vesoljstvom stvarnosti, sredi katerih živi (št. 29). Ne manjkajo razlagalci Svetega pisma, ki mislijo, da sveti Janez nasprotno nima pred očmi sveta v tem širokem pomenu, ampak samo ozek svet judovskih verskih oblasti. Drugi tolmači pa naglašajo, da ima evangelist skoraj povsod pesimistični pojem sveta, ki ga na zunaj sestavljajo ljudje, ki dvigajo svojo uporno voljo proti Bogu in proti njegovemu Odrešeniku (Jn 3,18 sl.; 7,7; 15,18 sl.; 17,9.14 itn.). Za njimi pa se skriva nevidni vodja, knez tega sveta (Jn 12,31; 14,30; 16,11), bog tega praznega življenja (2Kor 4,4); ta svet je podvržen oblasti zlohotnika (1Jn 5,19), ki svojo moč in slavo deli, komur hoče (Lk 4,6). Gre za sile teme, ki jih slika sveti Janez v predgovoru v evangelij, ko trdi, da je Beseda prišla na svet, da bi ga razsvetlila, kakor »luč sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,3.9.10). Jezus sam trdi, da »ne prosi za svet« (Jn 17,9). Papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici o Svetem Duhu govori o “duhu teme” in navaja svetega Pavla Ef 6,12, ki svari vernike, da se bodo vedno morali boriti »proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v atmosferi«, ki jo vdihavamo*. Temu “svetu” gotovo ne more nihče kaj dokazovati, ali ga prepričevati o čem. Sveti Duh torej neposredno razsvetljuje, razkriva zmote, blodnje tega “sveta” vernikom, da se jih varujejo in ne nasedajo njegovim pastem.
* Janez Pavel II, O Sv. Duhu, št. 38, kjer je govor tudi o absurdnih ideologijah.
To dejstvo je po svetem Pavlu samo po sebi razumljivo, ker Sveti Duh deluje s svojimi razsvetljevanji preko našega duha, ki se pa samo pri vernikih lahko tako izoblikuje, da postane dovzeten za dojemanje verskih resnic*. Zato bi lahko rekli, da dokazovanje, prepričevanje vernikov dosega tiste, ki imajo tega duha, tudi če oslabljenega, kakor grešniki in izgubljeni, nikakor pa ne “svetovnih gospodovalcev mračnosti”.
* Prim. 1 Kor 2,14-15: »S samimi duševnimi lastnostmi človek ne more doumeti tega, kar prihaja iz Božjega Duha, ker ima to za neumevnost in tega ne more spoznati, ker se to prepoznava le z duhom.« Rim 8,16: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.«
Zdi se torej, da je prevod grškega elenhein: razkrivati, ki ga lahko zasledimo v vseh novejših slovenskih spisih, ki navajajo to Janezovo besedilo,* precej točen, če ga ne razumevamo o “svetu”, ampak o “duhu” vernikov.
* Glej prevod Okrožnice o Svetem Duhu Janeza Pavla II., st. 48 (Cerkveni dokumenti 32, Ljubljana 1986, str. 40): »V svojem poslovilnem govoru je Jezus povezal ta tri področja ‘razkrivanja’«. V latinskem izvirniku (glej npr. “Enehiridion Vaticanum” 10, Bologna 1989, str. 394) beremo: »Jesus in ultimo suo sermone hos tres ambirus arguendi copulavit tamquam partes missionis Paracliti: peccatum, iustitiam et iudicium«. Italijani na tem mestu uporabljajo glagol “prepričati”. – Slovenski teološki pisatelji tudi v drugih prevodih uporabljajo “razkrivati”. Tako naj bi že Albert Veliki (umrl leta 1280) zatrjeval, da bo »tolažnik … razkril svetu greh, katerega nas bo rešil;« glej Walter Nigg, Pridi Sveti Duh, v skupni izdaji z govori Janeza Spiterisa, Duh veje, kjer hoče, Ljubljana 2000, str. 111, med tem ko Albert Veliki piše “arguet”. Zato tudi profesor Ciril Sorč ugotavlja, da »namen tega razkritja Svetega Duha ni obsoditi in zavreči, temveč ozdraviti … Svet je tista realnost, ki se upira božji ljubezni …, ki hoče doseči odrešenje tako, da zavrača Odrešenika« {Duh življenja, Ljubljana 1998, str. 125).
V luči tega pomena glagola elenhein bi se torej Janezovi lapidarni izreki o dejavnosti Svetega Duha lahko takole tolmačili:
Sveti Duh Kristusovim učencem in vernikom razkriva, da je osnovna pregreha vseh mrakotnih protiverskih in psevdo-odrešilnh ideologij v tem, da zavračajo temelj odrešenja, Jezusa Kristusa, Sina Božjega.
Poleg tega Sveti Duh spodbuja vernike, da živijo po spoznani resnici, v pravičnosti, ker samo tako lahko razkrivajo Kristusovo pravičnost in živijo po Duhu, ki ga jim On sedaj, ko živi na “onem svetu” pri Očetu v nebesih, nenehno pošilja.
Kadar koli pa se bo vernim kristjanom zdelo, da je oblast zlohotnega duha (1Jn 5,19) tudi po vstajenju Kristusa še vedno neokrnjena, ker on še vedno svojo moč in slavo deli, komur hoče (Lk 4,6), jim bo Sveti Duh razkril, da je nevidni vodja stalnega n e.protovanja vsemu Božjemu »že obsojen« na večni propad ob koncu tega sveta, ko bo Kristus svoje »kraljevanje izročil Bogu Očetu in uničil vsakršno vladarstvo ter sleherno oblast in moč« (1Kor 15,24; Raz 20,10).
b – Neodpustljivi greh zoper Svetega Duha
O tem posebnem grehu evangelist Matej (12,31-32) navaja te pretresljive Jezusove besede: »Vsak greh in vsaka kletev bosta ljudem odpuščena, kletev zoper Duha pa ne bo odpuščena. Tudi če kdo reče besedo zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče kaj zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne v tem veku ne v prihodnjem«. V istem smislu piše tudi sveti Marko (3,28-29): »Resnično povem vam: človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil«. Malo krajše sveti Luka 12,10: »Vsakemu, ki izgovori besedo zoper Sina človekovega, bo odpuščeno; tistemu pa, kdor izgovori kletev zoper Svetega Duha, ne bo odpuščeno«.
Ta Kristusova trditev je bila in je vsem razlagalcem vedno težko umljiva. Za lažje razumevanje naj opozorim na to, da Luka govori samo o kletvi zoper Svetega Duha, torej o grobi besedi, zelo nespoštljivem izražanju o Svetem Duhu (ki ga pa ni zaslediti med ljudmi), medtem ko Matej in Marko bolj umljivo Jezusove besede o neodpustljivosti razumevata kot “greh in kletev”, greh torej, ki je huda žalitev Boga ne samo z besedami, ampak tudi v mislih in dejanjih.* Tako dejanje je na primer odpad od vere. Odpadnik je prejel razsvetljenja od Svetega Duha in njegove darove ter njegovo pričevanje o Odrešeniku. Če torej Kristusa zavrže, naredi to iz popolne pokvarjenosti in se zato ne more več kesati in spreobrniti, kakor to trdi avtor pisma Hebrejcem 6,4-7: »Kajti nemogoče je take, ki so bili nekoč že razsvetljeni in so že okusili nebeški dar ter postali deležni Svetega Duha, take, ki so okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta, pa so padli, tako prenoviti, da bi se spreobrnili, ker sami v sebi znova križajo in sramotijo Božjega Sina. Kajti zemlja, ki pije nanjo pogosto padajoči dež in rodi koristne rastline tistim, ki jo obdelujejo, je deležna Božjega blagoslova. Če pa rodi trnje in osat, je ničvredna in ji grozi prekletstvo. Njen konec je požganina«.**
* Prim. Hans Währisch, Bestemmiare, offendere, in “Dizionario dei concetti biblici del Nuovo testamento”, Bologna 1976, 180-181.
** Tako Ceslas Spicq OP, Theéologie morale du Nouveau Testamenti (Etudes bibliques) I, Paris 1970, 196-197.
O nasledkih greha odpadništva papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici o Svetem Duhu naglaša, da »analiza greha v njegovi prvotni razsežnosti kaže, da bo po delovanju ‘očeta laži’ v zgodovini človeštva navzoč stalen pritisk, da bi človek odklanjal Boga, da bi ga celo sovražil … Za to imamo potrdilo v moderni dobi, ko hočejo ateistične ideologije izkoreniniti religijo prav na predpostavki, da pomeni religija radikalno ‘odtujitev’ človeka, kakor da bi bil človek oropan svoje človeškosti, ko sprejme idejo o Bogu in pripisuje Bogu kar pripada človeku, izključno človeku! Odtod miselni proces ter zgodovinska in sociološka praksa, pri kateri gre človek odklanjanjem Boga tako daleč, da razglaša njegovo ‘smrt’. To je absurdna misel in absurdna beseda!«*
* Janez Pavel II., Okrožnica o Svetem Duhu, št. 38 (Cerkveni dokumenti 32), Ljubljana 1986, str. 31.
Za osvetlitev takega greha lahko navedemo oboževanje satana kot edinega »odrešitelja človeštva, ki osvobaja ljudi izpod jarma Cerkve in družbe in njene morale.«* Ta sekta je že zelo razširjena tako v Evropi kakor v Ameriki. Od pripadnika po večini zahteva, da slovesno prekliče svoj krst, vero v evharistijo, pokorščino Bogu in jo zamenja s slepo ubogljivostjo satanu, luciferju ali beelzebubu, da zavrže zakramente, da potepta križ, podobe Device Marije in drugih svetnikov, da izpove slepo vero Pismu zlega duha, da se da krstiti in si nadene eno od imen satana, da si da vžgati ali tetovirati v stegno posebno znamenje sekte, ki naj nadomešča naše “neizbrisno znamenje”, da si izbere za botra ali botro pristaša sekte, da obljubi, da bo kradel posvečene hostije za bogoskrunske obrede.** Eden od najbolj priljubljenih obredov je “črna maša”, kjer udeleženci častijo in molijo duha zlobe, koljejo živali in pijejo njihovo kri. Temu sledijo brutalni in skrajno perverzni seksualno-magični obredi. Na oltarju leži naga ženska, na kateri odpadli katoliški duhovnik ali “duhovnik” sekte “mašuje” in večkrat uporablja tudi kri novorojenčkov, da vanje pomaka hostije. Zelo težko je zapustiti krožke take sekte; če pa to vseeno komu uspe, ostanejo v njem hude duševne rane, ki se nikoli ne zacelijo popolnoma.*** Tako je povsem razumljivo, zakaj se satanistom, ki so zavrgli vse, kar Sveti Duh oživlja in prenavlja, in se povsem predali Zlemu duhu, ta greh ne more odpustiti.
* Prim. Jožef Till, Nevarnost satanizma, v “Ave Maria” 95 (2003) str.143; povzeto iz celovškega mesečnika “Družina in dom”. – Obširno o tej sekti René Laurentin, Il demonio, mito o realtà? Milano 1995, str. 159-205.
** Laurentin, Il demonio, str. 203-204.
*** Till, Satanizem, str.143.
