Joz 5,9.10-12
V letošnjem bogoslužnem letu se prvič srečujemo z Jozuetovo knjigo. Knjiga se imenuje po Jozuetu, ki je bil kot mladenič najprej Mojzesov služabnik in to v svetopisemskem pomenu besede: ne le sluga, ampak tudi zaupnik in včasih celo namestnik. Po Mojzesovi smrti je on postal voditelj izvoljenega ljudstva pri zavzemanju Kanaana, obljubljene dežele, zato nastopa tudi kot vojskovodja. Zaradi zgodovinskih dogodkov, ki jih knjiga obravnava, smo jo šteli med zgodovinske knjige za razliko od judovskega seznama svetih knjig, ki jo šteje skupaj s Knjigo sodnikov, dvema Samuelovima knjigama in dvema Knjigama kraljev med zgodnje preroke (nebiím rišoním) za razliko od poznejših prerokov (nebiíim aharoním) Izaija, Jeremija, Ezekiela in dvanajsterih malih prerokov. Te zgodnje preroke bi lahko imenovali tudi preroška zgodovina, saj obegajo čas od zavzetja Kanaana pa do zadnjega dogodka v Drugi knjigi kraljev, osvoboditve kralja Jojahina leta 561 pred Kr. Prav ta uvrstitev teh med zgodnje preroke jasno kaže, da Izraelci v dogodkih, ki jih opisujejo, niso videli le zgodovine, ampak njihov teološki pomen, z drugimi besedami zvestobo in nezvestobo izvoljenega ljudstva Mojzesovi postavi, kar je seveda povzročalo Božjo pomoč ali njegovo kaznovanje, ki je doseglo svoj višek v babilonskem izgnanstvu. Jozuetova knjiga po novejših raziskavah torej pokriva obdobje med leti 1250 in 1200 pred Kr., ko se začenja doba Sodnikov. Sedanjo obliko, je dobila po vsej verjetnosti proti koncu 7. stoletja pred Kr., čeprav ta temelji na veliko starejših, celo sočasnih virih, ki se nam a niso ohranili, vemo pa, da so obstojali in poznamo celo imena nekaterih od njih.
Nedeljski odlomek se začenja z vrstico, ki je sama po sebi nerazumljiva: »Tiste dni je Gospod rekel Józuetu: ›Danes sem z vas izbrisal egiptovsko sramoto.‹ Zato se ta kraj imenuje Gilgál do tega dne.« Gre namreč za to, da so bili tisti Izraelci, ki so odšli iz Egipta, vsi obrezani (kar je bila v Egiptu splošna navada), tisti, ki so se rodili v času potovanja po puščavi pa ne. Ker je Mojzesova postava obrezo predpisovala kot znamenje pripadnosti izvoljenemu ljudstvu, je bilo to treba pred prvim praznovanjem pashe v obljubljeni deželi spraviti v red. In to je opravil Jozue v Gilgálu.
Ko je bilo to opravljeno, so lahko praznovali pasho, ki odgovarja tisti veliki noči, ki so jo praznovali v Egiptu in je pomenila odhod od tam. Besedilo poudarja, da so prvi dan po pashi, ki so jo praznovali na jerihonski planjavi, že jedli od pridelkov dežele, naslednji dan pa je mana prenehala. To pa pomeni veliko več kot samo zamenjava prehrane. Gre namreč za začetek prehoda iz nomadskega življenja, ki so ga bili vajeni v pustinji, v redno naseljensko poljedelsko življenje. Tudi živinoreja se je morala spremeniti. Paše niso več iskali okoli šotorišča, ki se je neprestano premikalo, ampak so morali zanjo poskrbeti v okolici, kjer so stalno prebivali. Taka sprememba pa še daleč ni bila lahka.
Če upoštevamo vse to, potem vidimo, da je bilo izvoljeno ljudstvo v času tranzicije. Nalašč sem uporabil izraz, ki nam je domač. V Gilgálu so že začutili Božjo odrešilno dejavnost, niso pa še dokončno dosegli posest odrešenja, ki jim ne bo dano brez njihovega dejavnega sodelovanja. Na dar tega sodelovanja se pa Izrael pripravlja prav s praznovanjem pashe – velike noči.
Zdaj razumete, zakaj sem uporabil izraz “tranzicija”. Tudi mi smo doživeli svoj Gilgál pred dobrimi tridesetimi leti. Nam, kristjanom je jasno, da to ni bila samo zasluga pravih ljudi na pravem mestu, ampak tudi Božja pomoč, saj se brez nje ne bi otresli premoči tistih, ki jim neodvisna Slovenija ni bila “intimna opcija”. Kot Izraelci tudi mi še nismo prišli do končne posesti odrešenja, saj si komunizem na vse kriplje prizadeva, da bi nas spet imel v svojih krempljih. In kot se je Izrael pripravljal na sodelovanje z Bogom s praznovanjem velike noči, tako se moramo tudi mi, saj ste menda opazili, da je letošnja velika noč točno teden dni pred odločilnim sodelovanjem – pred volitvami. In samo od naše molitve, ki gore prestavlja, in praznovanja velike noči je odvisno, ali bomo s svojim množičnim sodelovanjem končali tranzicijo, pa ne iz nomadskega v poljedelsko življenje, ampak iz življenja drugorazrednih v svobodo Božjih otrok.
