Usmiljenje in prizadevanje

55

Razmišljanje o usmiljenju je prava priložnost, da bi vstopili v globino skrivnosti Božje dobrote in ljubezni. V tem postnem času nas Cerkev vabi, da bi vedno bolj spoznavali Gospoda Jezusa in da bi živeli vero dosledno v življenjskem slogu, ki bi izražal Očetovo usmiljenje. To je prizadevanje, h kateremu smo poklicani, da bi tistim, ki jih srečujemo, dajali resnično znamenje Božje bližine. Moje življenje, moje obnašanje, način, kako grem skozi življenje, mora biti dejansko znamenje dejstva, da nam je Bog blizu. Mala znamenja. ljubezni, obzirnosti, skrbi, dajo misliti, da je Gospod z nami, da nam je blizu. Tako se odpro vrata usmiljenja.

Danes bi se rad na kratko ustavil v premišljevanju besede, ki sem jo izrekel: prizadevanje. Kaj je prizadevanje? Kaj pomeni prizadevati si? Kadar si prizadevam, pomeni, da prevzemam odgovornost, neko nalogo do nekoga; pomeni tudi slog, obnašanje zvestobe in predanosti, posebne pozornosti, s katero izpolnjujem to nalogo. Vsak dan se zahteva od nas, da si prizadevamo v stvareh, ki jih počnemo: v molitvi, v delu, v študiju, pa tudi v športu in prostih dejavnostih … Prizadevati si skratka pomeni, da damo na razpolago svojo dobro voljo in svoje moči, da bi izboljšali življenje.

Tudi Bog si prizadeva za nas. Njegovo prvo prizadevanje je bilo, da je ustvaril svet in da si kljub našim poskusom, da bi ga uničili – ki jih je toliko – On prizadeva, da ga ohrani živega. Toda njegovo največje prizadevanje je bilo, da nam je daroval Jezusa. To je véliko Božje prizadevanje! Prav zares, Jezus je skrajno prizadevanje, ki ga je Bog izkazal v odnosu do nas. Na to spominja tudi sveti Pavel, ko piše, da »On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse« (Rim 8,32). In v moči tega, nam bo Bog skupaj z Jezusom daroval vse, kar potrebujemo.

In kako se je pokazalo to prizadevanje Boga za nas? To je preprosto ugotoviti v evangeliju. Jezus, Bog, si je prizadeval na popoln način povrniti upanje ubogim, tistim, ki jim je bilo odvzeto dostojanstvo, tujcem, bolnim, jetnikom, in grešnikom, ki jih je sprejemal z dobroto. V vsem tem je bil Jezus živ izraz Očetovega. usmiljenja. In rad bi poudaril: Jezus je dobrohotno sprejemal grešnike. Če mislimo na človeški način, bi bil grešnik Jezusov sovražnik, sovražnik Boga. Toda on se jim je približeval z dobroto, ljubil jih je in spreminjal njihova srca. Mi vsi smo grešniki. Prav vsi! Vsi imamo kako krivdo pred Bogom. Pa ne smemo izgubiti upanja: on se nam bliža prav zato, da bi nam dal moč, usmiljenje, odpuščanje. To je prizadevanje Boga in zato je poslal Kristusa: da bi se približal nam vsem, da bi nam vsem odprl vrata svoje ljubezni, svojega srca, svojega usmiljenja. In to je lepo. Zelo lepo!

Usmiljeni ljubezni, s katero je Jezus izrazil Božje prizadevanje, tudi mi lahko odgovorimo s svojo ljubeznijo in s svojim prizadevanjem. To pa predvsem v primerih večje potrebe, kjer je več žeje po upanju. Tu mislim – na primer – na zapuščene ljudi, na tiste, ki so hudo prizadeti, na težko bolne, na umirajoče, na tiste, ki niso sposobni izraziti svojo hvaležnost … Vsem takim primerom prinašamo Božje usmiljenje preko življenjskega prizadevanja, ki je pričevanje naše vere v Kristusa. Vedno moramo nositi tisto Božjo bližino – ker nam je bil Bog blizu s svojo bližino – nositi jo drugim, tistim, ki so je potrebni, ki imajo neko bol v srcu ali so žalostni: približati se s tisto Božjo bližino, ki je ista, kot jo je on dal nam.

Naj bi ta postni čas mogel pomagati našemu razumu in srcu dotakniti se z roko Božjega prizadevanja za vsakogar od nas in s tem preobraziti naše življenje v usmiljeno prizadevanje za vse.

image_pdfimage_print