VI. Skopljanski škof

6. Pridobivanje duhovnikov od drugod

Pomanjkanje duhovnikov, skrb za vernike po diaspori, deloma tudi nesodelovanje albanskih duhovnikov, katerih število se je krčilo, je Gnidovca vsa leta priganjalo, da je na obiskih v Slovenijo in Hrvatsko iskal svečenikov, ki bi hoteli delati za duše v njegovi v bistvu misijonski škofiji. Tudi velik del njegove korespondence je bil namenjen duhovnikom, katere je hotel pridobiti za odhod na jug.

Odmeva je bilo malo. Kakšne so bile razmere v njegovi škofiji, je posneti iz odgovora, kakor mu ga je dal na takem “novačenju” neki duhovnik, ki je Makedonijo poznal iz časa, ko je tam služil vojaški rok. Dejal je, da v skopski škofiji še svoje fotografije ne pusti, kaj šele da bi šel tja živet in delat.

S Hrvaškega je Gnidovec komaj mogel koga pridobiti, čeprav je hrvaške škofe opozarjal, da v njegovi škofiji prebiva dosti vernikov njihove narodnosti. Iz Kordinove knjižice Biskup Gnidovec izvemo, da je tedaj deloval tam Hrvat Oton Petrač, bivši župnik v Janjevu,* pa trije vojnii kurati: višji kurat Hailo Mato v Skoplju, Ante Dujmušić v Bitolju in Krsto Silov v Prištini.

*G. Petrač je bil več let v Janjevu učitelj – vzoren vzgojitelj in narodni delavec. Pod vodstvom škofa Gnidovca se je na tihem pripravljal na duhovski stan. Novo mašo je daroval v Prizrenu 24. avgusta 1930.

Zagrebški nadškof dr. Ante Bauer je Gnidovcu na pripovedovanje o potrebah v skopski škofiji nekoč odvrnil: »Kako naj Vam pomagam, ko nihče ne mara tja. Preveč je divje in nevarno, pa tudi nezdravo.« Zdi se, da je goreči škof našel v Zagrebu razumevanje samo pri enem duhovniku – pri tedanjem nadškofovem tajniku dr. Alojziju Stepincu. Gnidovec sam je g. Turku zaupno razodel, da mu je Stepinac izjavil, kako bi rad odšel na jug, zlasti na Kosovo, kjer je kot solunski prostovoljec poveljeval četi. Gnidovec je to veselo novico sporočil nadškofu, ta pa je rekel, da mu je voljan izročiti katerega koli drugega, samo Stepinca ne. Kmalu potem je bil ta imenovan za pomožnega škofa. Do Gnidovca je vedno ohranil prijateljstvo in spoštovanje.

Od Slovencev je najprej dobil, kot je že bilo povedano, lazaristovska sobrata Alojzija Plantariča in dr. Frana Knavsa. Oba sta nekajkrat odšla nazaj v Slovenijo, pa se spet vrnila h Gnidovcu. Prav trdnega zdravja ni bil ne eden ne drugi. Plantarič je bil najprej upravitelj malega semenišča v Bitolju, potem v Prizrenu, pozneje je bil škofijski konzultor in katehet na gimnaziji in na ljudskih šolah v Skoplju. Dr. Knavs je bil spočetka škofijski kancler v Prizrenu, ob drugem prihodu v škofijo pa župnik v Letnici.* Še z 31. decembra 1937 je ohranjeno njegovo pismo Gnidovcu, v katerem svetuje, naj piše sobratu Viktorju Paškesu, ki da je sicer pozabil albanski, govori pa turško in francosko; prišel da bi prav za Karadag. Ako pride omenjeni duhovnik v škofijo, bi bil to tretji, ki bi prišel po Knavsovem sodelovanju – saj je ta pripeljal nazaj Hermana Trdana in obdržal Bajuka, kot trdi v tem pismu, ki ga podpisuje: Vaš vdani sobrat dr. Knavs Fr. ž. upravitelj. Slabo leto nato pa je moral biti Knavs spet v Sloveniji, ker sporoča vizitator Lovro Sedej Gnidovcu, da g. Knavs “menda pač ne bo več za ondotne razmere”, ker je bolehen. Nasprotno pa piše o Plantariču: le-temu da je izročil Gnidovčev odlok; da bo verjetno tiste dni razrešen službe v Kočevju in da pride prihodnji teden v Skoplje. (Pismo je datirano v Ljubljani 12. novembra 1938.)

*To službo je nastopil 1. oktobra 1937. S kaplanom Cirilom Bajukom sta oskrbovala še sosednjo župnijo Stublo in vernike po Skopski Črni gori (Karadag). Verniki so bili še nepismeni in zelo siromašni. Oblačila so si izdelovali iz konoplje. V cerkev so prihajali vsi in med mašo po turško sedeli na tleh. Latinsko mašo so združno prepevali. Obhajil je bilo po 4.000 na leto (Kraljestvo božje 1937).

Alojzij Plantarič je zapustil pisane spomine na življenje in delo v skopski škofiji. O začetkih pripoveduje takole: »Dne 25. aprila 1925 sem prišel v Prizren. Kmalu sem odšel s škofom po raznih vojašnicah spovedovat vojake za velikonočno spoved. To je bilo naporno, a zelo lepo delo. Kamor koli sva prišla, sva najprej pozno v noč spovedovala, zjutraj pa je bila sv. maša z obhajilom. Na sv. obhajilo je škof pripravil vojake v hrvaškem, nemškem in madžarskem jeziku.

Alojzij Plantarič

Na tem apostolskem potovanju je bilo vse težko. Težko je bilo potovanje, težko je bilo s prehrano in težko s stanovanjem. Kjer je bila speljana železnica, je šlo še gladko. Težje je bilo, ko sva se morala voziti s kakim vozom, kakor so se pri nas tu in tam vozili cigani. Bila je zares revna vožnja. Zgodilo se je tudi, da nama je kaki blagohoten poveljnik dal na razpolago svoj avto. Škof je včasih ob taki priliki rekel: ›Sedaj se peljeva kakor gospoda.‹

S prehrano je bilo istotako križ. Nekaj malega sem sicer vzel s seboj, a kaj, ko nisem vedel, koliko časa bova izostala. Dobro je bilo v Štipu, kjer sem našel svojega prijatelja Tolazzija, ki je ljubeznivo skrbel za vse.

A škof ni vzel skoraj nič drugega kakor kislo mleko. Bilo bi pa dobro, ko bi se nekoliko podprl, ko je bila prilika. Prišli so hujši časi.

V Pehčevem sva bila v petek. Pripravili so nama dober obed. Škof je vzel samo malo juhe. Meni je dal spregled, da lahko jem tudi meso. Pripomnil sem škofu, kar je pisano v moralki, da smeva jesti mesno hrano, ker drugega ni na razpolago in ker sva popotnika. A škof se je držal težjega načina. Rekel je: ›Zakaj ne bi točno izpolnil postave, ko mi je to mogoče.‹ Njemu je bilo veliko mogoče. Bil je pač spokornik.

Najtežje je bilo s prenočiščem. Saj so naju skoro povsod lepo sprejeli. V Kočanih npr. se je zbrala vsa družina, praznično oblečena in naju je lepo sprejela. Postelja je bila belo pregrajena. Videti je bila čista. A kaj je mislil škof, ko je rekel, preden sva legla: ›Nocoj bova slabo spala.‹ Morda je že prej kdaj tu spal?

In res, ko sva bila v postelji, so se od vseh strani začele zbirati stenice v napad. Pograbil sem blazino in šel spat ha klop. Zavzdihnil sem: Ubogi škof! in sem mislil, da sem si izbral boljši del. Ker sem bil zelo utrujen, sem hitro zaspal. A ko se proti jutru zbudim, so me skelele roke in noge. Zelo sem bil opikan. A škof še bolj. Pa kdo bi se smel za to kaj zmeniti. Morda se tudi sv. Pavlu mestoma ni bolje godilo, pa nikdar nič ne omenja.

Slično se nama je godilo tudi drugod.

Na vojaški postojanki v Berovem so naju posebno lepo sprejeli in pogostili. Dali so nama tudi dva konja in vojake za spremstvo. To je bilo skoraj tudi potrebno, ker sva potovala ob nevarni bolgarski meji. Namenjena sva bila v Strumico.

Lepo je bilo videti škofa na krasnem, iskrem konju. Zlat križ se mu je bleščal v soncu. Visoko vzravnan je sedel in se pogovarjal, kakor je bila njegova navada, z ljubim Bogom.

Jaz pa sem bil uboga para. Jezdil sem na suhem makedonskem kljusetu z lesenim sedlom ali “samarom”, kakor pravijo. Mislil sem si po naše: ›Krpanova kobilica gotovo ni mogla biti slabša.‹ Seveda, ko bi znal sedeti, kakor znajo Makedonci, bi še nekako šlo. A ker tega nisem znal, je bilo hudo. Jahal sem na teh latah, kot bi bilo to pravo sedlo. A ni bilo. Sedeti bi moral samo od ene strani. Jaz pa sem napačno jezdil 50 km daleč. Za menoj je bil priganjač, ki je podil kljuse. Vsak njegov udarec sem čutil jaz z novo muko, ko je konj poskočil.

V daljavi sem gledal Strumico. A bila je kot fata morgana. Tako blizu se mi je zdela, a bila je skoraj vedno enako daleč.

Bil sem tudi žejen. Prišli smo do nekega studenca. Hotel sem stopiti s konja, pa nisem mogel. Prirasel sem v sedlo kot goba na drevo.

Šele v mraku smo prišli na Strumico. Z muko sem se spravil s konja, pa nisem mogel stati. Vojak me je podpiral, da sem prišel v sobo.

(Svojo mučno ježo sem popisal zato, ker je često škof jezdil na takem sedlu, ker drugačnega ni bilo. A sam nikoli ni popisal svojih muk in tudi nikoli ni tožil. To je pač spadalo v nujno potrebno mero njegovega življenjskega trpljenja.)

Ko me je škof videl tako zdelanega, mi je dal hitro spregled od brevirja. Dejal je: ›Morava iti zgodaj k počitku, ker bova morala iti jutri že navsezgodaj na novo vojaško postojanko.‹

In res sva se dvignila ob treh in se peljala dve uri daleč spovedovat vojake. Spovedala sva jih in bila je zanje sv. maša in obhajilo.

Bila je nedelja. Tudi v Strumici je bilo preskrbljeno za sv. mašo in za sv. obhajilo v vojašnici. Šla sva torej nazaj v Strumico in ob desetih sem imel tam jaz sv. mašo.

Potem sva šla naprej v Radovište. Tam je naselbina metodistov. Tudi midva sva dobila stanovanje pri nekem metodistu. Prijazno je naju sprejela vsa družina. Gospodar je rekel: ›Mi ljubimo goste.‹ Vsa soba je bila polna slik iz življenja našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Spovem vojake. Škof je rekel: ›Jutri bom jaz tu maševal, vi pa v bolnici v Štipu.‹ Namenjena sva bila v Štip. A Štip je 40 km daleč. Rekel sem: ›Poiskati si morava voz, drugače ne bova mogla priti pravočasno v Štip.‹ Ker sem bil v strahu za voz, mi je škof dejal: ›Pa vi mašujte v Radovištu, bom pa jaz v Štipu.‹ Škof je imel že od nekdaj navado, da je on opravljal najtežja dela.

Maševal sem torej v Radovištu. Potem sva šla iskat avto, a ga nisva dobila.

Sedaj sva vedela, kako bo. Z vozom ne bova mogla priti pravočasno, zato je tudi škof maševal v Radovištu. Šele popoldne sva prišla na kolodvor v Štip. Od tam sva se odpeljala v Skoplje. Izostala sva 14 dni. Škof je videl, da sem izčrpan in me je poslal domov v Prizren. Škof pa je z lahkoto zdržal svoje napore.

V Skoplju je takoj vzel s seboj jezuita p. Jambrekovića in odšel znova na pot. Najprej sta šla v Kumanovo in okolico, potem pa v Dževdželijo in v Ohrid. Šla sta tudi v Debar in naprej.

Dževdželiji je bilo vedno težko. Tam so katoličani v glavnem pripadniki grškega obreda, ki Srbom niso bili po godu. Tudi škofa je neki načelnik vprašal, če ima “objavo”, to je dovoljenje, da sme tod potovati. A načelnik je slabo naletel. Škof dvigne roko in grozeče zapreti: ›Prosim vas, gospod načelnik, da nikdar več kaj takega ne vprašate. Jaz sem škof, postavljen od sv. očeta in kralja in lahko hodim po svoji škofiji, kjer koli se mi zdi potrebno.‹ Načelnik je prebledel in se mu je opravičil.

Tudi patra Jambrekovića je škof čez 14 dni odslovil, sam pa je bil železne narave in je vse zdržal, ko je šlo za izpolnjevanje njegovih dolžnosti. Odšel je v Bitolj in Prilep.

V Prilepu se je škofu dogodil neljub primer. Maševal je v vojašnici in po svoji navadi pripravljal vojake na prejem sv. obhajila. Med sv. mašo je govoril v treh jezikih. Ko je govoril v srbohrvaščini je bilo vse dobro. Potem začne nemško. K njemu pa pride vojak in mu vljudno pošepeta na uho: ›Gospod komandant naroča, da smete govoriti samo v državnem jeziku.‹ Škof odgovori: ›To je moja stvar …‹ in nadaljuje. Tedaj se približa škofu komandant ves rdeč od jeze in zavpije: ›Samo državni jezik je dovoljen.‹ Škof utihne ter konča sv. mašo.

Doma mi škof to pove. Spiše pritožbo na verskega ministra Mišo Trifunovića ter zahteva zadoščenje. Minister mu lepo odgovori v zasebnem pismu ter mu pove, da mu ne more dati zadoščenja, ker škof ni pravilno postopal. Tudi v bodoče bi ga ne mogel dobiti, če bi škof še tako ravnal.

Škof je moral potrpeti. Želel je samo dobro in v svoji gorečnosti je hotel storiti še kaj več dobrega, pa ni mogel. Komandant v Prilepu je bil sicer prestavljen, a dobil je boljše mesto.«

image_pdfimage_print