Pilatova blaznost
4
Mila obsodba pa ni mogla ozdraviti blaznosti, ki je po zadnjih spremembah vedno bolj rasla in naredila iz Pilata čisto drugega človeka od onega, ki se je nekoč usodnega aprilskega jutra pripravil, da obsodi molčečega Kralja Judov.
Pred odhodom v izgnanstvo je hotel za vsako ceno povprašati tistega, ki je bil ta čas najslovitejši modrijan v Rimu: Lucija Aneja Seneka. Komaj ga je Pilat spoznal, že se je obrnil nanj s svojim večnim in obupnim vprašanjem: Kaj je resnica?
Odgovor preučenega stoika je bil kratek in jedrnat:
»Dokler živi, ne more nihče vedeti, kaj je resnica in kako razlikovati pravo od napačnega. Dokler je človekova duša zaprta v mračno ječo telesa, ni sposobna dojeti bistva življenja, skrivnosti vesoljstva, čiste in božanske Popolnosti. Po smrti pa zadobi duh vso svojo jasnost in moči, ki so danes zatemnjene ali pridušene. Prav je trdil Platon, da je modro- slovje druga beseda za smrt. Če hočeš vedeti, kaj je resnica, moraš umreti. Če se ti mudi za odgovor na vprašanje, veš zdaj sam za bližnjico.«
In naj je še tako prosil modrijana, ni ta dodal niti besede. A Pilat ni nikdar pozabil mračnega in kratkega odgovora Senekovega.
V Vieni ni hotel poznati nikogar in družbo Klavdije Prokule je trpel samo, ker mu je še ostalo nekaj nagonske pameti.
Bolezen duha mu je zdaj, ko se ni mogel več ničesar bati ne ničesar upati, delala dneve neznosne in mu ponoči jemala spanje. V temi se mu je vedno pogosteje prikazoval Jezusov obraz, ves v znoju in oškropljen s krvjo: »Jaz nisem odgovoren za to kri,« je vpil in drgnil roko ob roko, ko da bi si jih hotel še enkrat umiti.
O prvi zori dneva je bežal iz postelje, iz sobe, iz hiše, iz mesta in ves zavit v staro togo z dolgimi koraki meril prazne in odmevajoče ulice, da bi se zatekel v gore, ki se dvigajo blizu Viene, ali na bregove urnega Rodana. In na teh samotnih pobegih je mislil na dogodke iz svojega življenja, na srečno mladost, ki jo je prebil v germanskih taborih, gledal mračne podobe Tiberija in Sejana, Kaligula in Seneka, podobo cesarja, ki ga je obsodil v pregnanstvo, podobo filozofa, ki ga je obsodil na smrt. In neprestano se je povračal predenj vedno okrvavljeni obraz Onega, ki ni hotel odgovoriti na najhujše vprašanje. Zakaj ga neki kar naprej preganja ta skrivnostni Kralj ? Ali ni bil morda on, Pilat, edini, ki je pred ljudstvom pripoznal njegovo kraljestvo trdovratnim in besnim duhovnikom navkljub?
Zastonj si je bil Pilat v Jeruzalemu in v Rimu neštetokrat vpričo ljudi umil roke. Niso verjeli njegovi nedolžnosti, hoteli so, naj plača kri, ki je ni bil prelil. Življenje je postajalo muka, ki je presegala njegove moči: Kaligula bi bil milostljivejši, če bi ga bil obsodil na smrt namesto v pregnanstvo. Tako bi bil mogel rešiti vsaj eno izmed razbijajočih vprašanj, ki so mu vzela mir in veselje do življenja. Vsaj prvo, najpotrebnejše vsakemu človeku: Kaj je resnica?
Nekega dne, ko so ga bolj ko navadno tlačile te naporne misli, se je znašel vrh zapuščenega hriba, pred enim tistih ognjeniških jezerc, ki jih je toliko po Alpah in po njihovih obronkih. Bilo je svetlo in mirno aprilsko jutro: zrak jasen, voda ko ribje oko. V jezeru, ki je bilo skoraj čisto okroglo, se je zrcalila jasnina neba, bilo je ko velikanska čaša, pripravljena za žejo bogov. Pilat, ki je bil prvič tam, ga je gledal ves začaran in v zmedi mu je prišel v spomin tisti okrogli umivalnik iz bakra, ki ga je nekega daljnega jutra in v čisto drugem aprilu suženj postavil predenj, da bi si umil roke.
Ko je tako nepremično stal in mislil na uro, ki je pomenila začetek njegovih muk, so mu prišle na misel Senekove besede, pisane z ognjenimi črkami: »Če hočeš vedeti, kaj je resnica, moraš umreti.«
Z mirnimi in slovesnimi gibi si je Pilat snel težko togo in sezul obuvalo. Potem se je približal robu čistega jezera, se vzpel na breg, ki je strmo visel nad globokimi vodami, in se brez besede pognal v tisto tiho sinjino.
