Home Nagovarja me Sveta zgodovina Jezus v svojem času

Jezus v svojem času

10. poglavje: Sodni postopek zoper Jezusa

Juda in očitki vesti

Sklep velikega zbora, da bodo Jezusa usmrtili, se je gotovo naglo raznesel po Jeruzalemu. Če se najmanjše novice naglo razširijo po današnjem Parizu, se novice še hitreje širijo po vzhodnih mestih. “Glas hiti ko na ptičjih krilih”. Obveščen je bil tudi Juda, ki je bil bolj kot kdorkoli pozoren na to, kako se bodo razvijali dogodki. Kaj je pač čutil on, ki je bil odgovoren za strašno spletko? V Matejevemu (27,3-5) najdemo zadnjo vest, potrjeno tudi v Apostolskih delih, o tej mračni duši, v kateri se je oglasilo kesanje.

»Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.« Oni pa so rekli: »Kaj nam mar? Ti glej!« Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se umaknil ter šel in se obesil. Sv. Peter v Apostolskih delih (1,18) celo natančno opiše, da »se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje.«

Prizor je nedvomno močan in pretresljivo surov. Kaj je mar velikim duhovnikom za ovaduha, ki so ga uporabili? Njihov prezir jasno izražajo besede, ki so mu jih zabrusili. Njegovo kesanje nikogar ne zanima. Pa vendar … Ali ni v izgubljenem človeku še enkrat vstal žarek luči, ki ga je prejel, ker je bil morda le še nekoliko navezan na Jezusa? Morda to kesanje pojasnjuje nagibe njegovega izdajstva: svojega Učenika ni hotel pogubiti, ampak mu dati samo nauk … Ne gre samo za skrivnost Juda, ki nas tu zadržuje, ampak za podobnost med njim in tolikerimi drugimi ljudmi: kakor da bi bil vsak od nas vedno kaznovan natanko po meri svojih izdajstev? Origen, ki si sicer Judeža ne upa opravičevati, predlaga naslednjo, vsekakor nenavadno razlago: Juda se je obesil, da bi njegova od telesa ločena duša šla prosit usmiljenja Jezusovo dušo! Krik, beseda, pogled ob vznožju križa bi bil boljši. Dobri razbojnik je bil rešen. 

»Véliki duhovniki so vzeli srebrnike in dejali: »Ne smemo jih dati v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.« Posvetovali so se in zanje kupili lončarjevo njivo za pokopališče tujcev.« Hakéldama! Na drugi strani Gehénne, onstran strašne soteske, kjer so nekoč malikovalski kralji sežigali človeške žrtve in so jo zato imeli za soznačnico pekla, še danes kažejo zemljišče, zaznamovano s prekletstvom. Bodisi da ga je kupil veliki zbor, kakor pravi evangelijsko besedilo, ali Juda sam, kakor hočejo Apostolska dela (tam naj bi se bil obesil), njiva je zvezana s spominom na izdajalca. Ime “lončarjeva” bi moglo priti od imena bližnjih vrat, ki so jim rekli Gnojna, Lončarska ali Opekarska vrata (kakor je bila v Atenah Lončarska četrt, kakor je v Parizu videti Tuilerijske vrtove). Vendar pa je imela beseda tudi preroški pomen. Evangelij navaja Jeremija, da bi pokazal, kako se je njegova beseda izpolnila: »In vzeli so trideset srebrnikov, ceno ocenjenega, ki so ga ocenili sinovi Izraelovi, in so jih dali za lončarjevo njivo, kakor mi je bil naročil Gospod.« Jeremija res govori o lončarju in njegovi njivi (18,2-3; 32,6-14), vendar je prerokba najjasnejša pri Zahariju (11,12-13): »Vzel sem torej trideset srebrnikov in jih vrgel v zakladnico v Gospodovo hišo …« Preroške besede jasno izražajo, da se je vse to moralo zgoditi. Iz postave izvirajoče sovraštvo Judov je moralo Jezusa zdrobiti, čeprav ne iz pravnih in političnih razlogov. Zato tudi niso v korist obtoženca uporabili spremenjenega pričevanja glavne priče.

 

Exit mobile version