Usmiljenje in pravičnost

63

Sveto pismo nam predstavlja Boga kot neskončno usmiljenje, pa tudi kot popolno pravičnost. Kako uskladiti to dvoje? Kako se uskladi resničnost usmiljenja z zahtevami pravičnosti? Lahko bi se zdelo, da sta to dve resničnosti, ki si nasprotujeta. V resnici pa ni tako, saj je prav Božje usmiljenje, ki uresniči pravo pravičnost. Toda za kakšno pravičnost gre?

Če mislimo na sodno delitev pravice, vidimo, da se tisti, ki se ima za žrtev nasilja, obrne na sodnika na sodišču in zahteva, da se mu izkaže pravica. Gre za povračilno pravico, ki naloži kazen krivcu po načelu, da mora vsakomur biti dano tisto, kar mu gre. Tako pravi Knjiga pregovorov: »Kdor se drži pravičnosti, gre v življenje, kdor se poganja za krivico, hiti v smrt« (11,19). Tudi Jezus govori o tem v priliki o vdovi, ki je vedno znova hodila k sodniku in prosila: »Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku« (18, 3).

Ta pot pa ne vodi k resnični pravičnosti, ker v resnici ne zmaga nad zlom, ampak ga samo omeji. Zlo more biti zares premagano samo, če nanj odgovorilo z dobrim.

To je torej svojski način za uresničenje pravičnosti, ki nam ga Sveto pismo predstavlja kot glavno pot, po kateri je treba iti. Gre za postopek, ki se izogiba zatekanju na sodišče in predvideva, da se žrtev obrne neposredno na krivca s povabilom k spreobrnjenju tako, da mu pomaga razumeti, da dela zlo in se sklicuje na njegovo vest. Na ta način krivec končno uvidi in prizna svojo zmoto in se more odpreti odpuščanju, ki mu ga razžaljeni ponuja. In v tem je lepota: kot posledica prepričevanja o tem, kar je zlo, se srce odpre odpuščanju, ki mu je ponujeno. To je način, kako reševati nasprotja v družinah, v odnosi med zakonci ali med starši in otroci, kjer razžaljeni ljubi krivca in želi rešiti odnos, ki ga nanj veže. 

Seveda je to težka pot. Zahteva, da je tisti, ki je utrpel krivico, pripravljen odpustiti in želi rešenje in dobro tistemu, ki ga je užalil. Toda samo to lahko zmaguje pravičnost, če krivec postane pravični, ker mu je bilo odpuščeno in so mu pomagali najti pot dobrega. To pa je stvar odpuščanja, usmiljenja.

Tako ravna Bog z nami, grešniki. Gospod namm neprestano ponuje svoje odpuščanje in nam ga pomaga sprejeti ter se zavedeti našega zla, da bi se ga mogli znebiti. Bog noče naše obsodbe, ampak naše rešenje. Bog noče nikogar pogubiti! Kdo izmed vas bo lahko vprašal: »Kaj pa obsodba Pilata? Jo je zaslužil?« – Ne, Bog je hotel rešiti Pilata, in tudi Iškariota. Vse! Problem je pustiti, da On vstopi v srce. Vse besede prerokov so zaskrbljen klic poln ljubezni, ki išče naše spreobrnjenje. Poglejte, kaj pravi Bog o tem, kaj mu je všeč, po preroku Ezekielu: »Ali si res želim krivičneževe smrti […] mar nimam rajši, da se spreobrne od svojih poti in živi!« (Ezk 18,23, tudi 33,11). 

To je srce Boga, srce Očeta, ki ljubi in hoče, da bi vsi njegovi otroci živeli v dobrem in v pravičnosti, da bi tako živeli v polnosti in bili srečni. Srce Očeta, ki gre preko našega pritlikavega pojma o pravičnosti, da bi nam odprl neskončna obzorja svojega usmiljenja. Srce Očeta, ki ne postopa z nami v skladu z našimi grehi in nam ne vrača po naših krivdah, kot pravi psalmist (Ps 103,9-10). Prav srce očeta je tisto, kar želimo srečati, ko gremo v spovednico. Morda nam bo rekel kaj, da bi bolje razumeli zlo, toda v spovednico gremo, da bi našli očeta, ki nam bo pomagal spremeniti življenje; očeta, ki nam bo dal moč iti naprej; očeta, ki nam bo odpustil v Božjem imenu. Tisti sin, tista hči, ki pride k tebi, želi najti samo očeta, zato je biti spovednik tako velika odgovornost. In ti, duhovnik, ki si v spovednici, bodi tam namesto Očeta, ki s svojim usmiljenjem deli pravičnost.

image_pdfimage_print