Ptujska gora

(nadaljevanje in konec)

Božja pot

Naravna lepota lege in obširni razgled po Dravskem polju ter Halozah kar vabita turista na Ptujsko goro. Vendar imajo vinorodne Haloze dosti drugih višjih in še mikavnejših razglednih točk. Umetnost, ki smo jo spoznali v znameniti romarski cerkvi, pa dviga pomen Ptujske gore daleč nad vse sosednje griče in jo stavi v vrsto važnih in pomembnih umetnostnih krajev. V tem oziru je Ptujska gora znana celo daleč preko slovenskih meja.

Poudariti pa je treba, da umetnost ni sama sebi namen. Če umetnost služi človeku, potem umetnost resnično živi. Človek zida cerkve zaradi Boga, pa tudi zaradi sebe. Bogu, Mariji in svetnikom na čast jih krasi, krasi pa jih tudi sebi, ker se po njih umetnosti dviga iz vsakdanjosti do višjega, bolj plemenitega razpoloženja. Umetnina, ki krasi cerkev, je vrednota, toda polno vrednost dobi šele v razmerju do človeka, ki jo spoznava in občuduje in tako služi njegovemu duhovnemu namenu. Takrat, ko je svetniški kip prenesen v muzej, izgubi tri četrtine svoje lepote in svojega namena. Tako je izgubila lepoto in namen cerkev na Ptujski gori tisti dan, ko so jo zaprli vernikom in jo spremenili v muzej. Prav isto je s cerkvijo na Blejskem otoku: ko je bila starodavna cerkev spremenjena v muzej, ni imela več privlačne sile.

Cerkev na Ptujski gori je romarska cerkev. Ni to romarska cerkev samo zaradi kake izredne milosti, ki so jo verniki prejeli na priprošnjo nebeške Matere Marije. Cerkev na Ptujski gori je že po svojem postanku in po vsej stavbni obliki romarska cerkev. Ni bila pozidana po potrebah kraja, kot so to župnijske cerkve ali tudi podružnice. Res je, da je ptujskogorska cerkev že skoraj 200 let tudi farna cerkev, toda zares oživi samo tiste dni, ko lahko služi svojemu pravemu in prvotnemu namenu: romarjem. Vse misli in želje romarjev so osredotočene na milostno podobo v glavnem oltarju. Vsi so prepričani, da bodo po njej deležni izrednih dobrot in milosti. Legenda o postanku Ptujske gore veže že njeno ustanovitev na izpolnitev obljube zaradi izrednega uslišanja po Mariji: slepo dekle je spregledalo, ko je videlo na vrhu Ptujske gore luč.

Kdaj in kako se je izvršilo prvo izredno uslišanje ob milostni podobi in kako je glas o tem uslišanju narastel, zgodovina ne poroča. Zgodovinsko dejstvo je, da je Marija na Ptujski gori dvakrat obvarovala prebivalce vse okolice turškega navala. Tako očitna je bila Marijina pomoč, da so ljudje mislili in začeli govoriti: Marija je Turke oslepila, da niso mogli videti cerkve. Goro je Marija zavila v temo in meglo, cerkev je očrnela, da se ni razločila od temnega gozda … Že to je povod velikega zaupanja do Marije na Ptujski gori.

Imamo pa tudi dosti poznejših prič in primerov posebne, čudežne pomoči Marijine na Ptujski gori. jezuiti so od leta 1638 te primere zapisovali. Kot je bilo že tudi omenjeno, so leta 1660 izdali veliko na bakreno ploščo tiskano spominsko sliko, ki jo je vrezal neki Wolfgang Killian. Slika nam predstavlja v sredi posnetek milostne podobe, okrog pa osem prizorov izrednih dogodkov.

Tu vidimo naslikano in v latinskem jeziku napisano, da je bil Peter Kovačevič skoraj tri leta v turški ječi v Kaniži na Ogrskem, a so mu leta 1638 železne verige čudežno padle z rok in nog, ko je prosil Marijo na Ptujski gori in se ji je zaobljubil. Isto leto je pri priči ozdravel luteranec Miklavž Fegeš iz Lendave, ki že poldrugo leto zaradi oteklin ni mogel s postelje. Mariji je obljubil, da se bo na Ptujski gori dal sprejeti v katoliško vero. Svojo obljubo je po čudežu tudi vestno izpolnil. Istega leta je spregledal Mihael Kaniža Heramin iz Koprivnice. Neka sedemletna deklica, ki ni znala ne hoditi in ne govoriti, se je naučila oboje pri Mariji na Ptujski gori.

Leto pozneje sta ozdravela od norosti vojak Andrej Presek iz Koprivnice in Uršula Kovač iz Brofma. Isto leto je ozdravel božjastni bolnik Elija Kasti iz Salzburga, ki je bil vojaški strelec v ehrenberškem polku. Isto leto sta ozdravela od mrzlice ptujski, meščan Rudolf Gallner, oskrbnik ormoškega gradu, in Klapej Ropinski iz Slavic, verjetno Čeh. Isto leto so ozdraveli Andrej Fridrich iz Protaslovic, ki tri dni ni mogel hoditi ne gledati ne jesti in ne piti. Ozdravela je tudi neka slepa Marjeta, dalje naglušna Katarina Kojlik iz Landina in neka Lucija iz varaždinske okolice, ki je imela zlomljeno desno nogo.

Leta 1642 je ozdravela od dušečega kašlja Marija Renata, hči barona janeza Karla Sauerja iz Velenja. Leta 1649 je ozdravela od kapi zadeta mejna grofica Marija Manrik. Leta 1634 je na Ptujski gori, kamor so ga prinesli, začelo hoditi od rojstva pohabljeno dete. Detetova mati je bila baronica Marjeta Herberstein, roj. Zirculini. In leta 1638 je ozdravela od mrzlice Marija Salome Stibich. Škoda, da v poznejših letih niso vseh takih izrednih dogodkov zapisovali. Godili so se pa vedno.

Leta 1879 je čudežno ozdravel od težke bolezni Anton Buth iz Kostrivnice pod Bočem. Zanimiva zahvalna slika kaže čudovito ozdravljenje. Pod sliko je zapisano v slovenskem jeziku: „Na čudovito vižo ozdravljenja na priprošnjo Marije, katera se je zgodila sušca leta 1879 v Kostrivnici. Zahvalo in spomin ta pild izročim.”

Župnik Janez Antolič je okrog leta 1883 popisal več čudežnih dogodkov in ozdravljenj na Ptujski gori.

Naj sledi še zanimiv in bogat seznam romanj na Ptujski gori:

Prvi romarski shod je bil vedno na praznik sv. Jožefa, 19. marca. Na praznik Marijinega oznanjenja, 25. marca, je bil drugi shod. V križevem tednu so prišle prošnje procesije od Sv. Lovrenca in iz Majšperka.

Šesta nedelja po veliki noči se je imenovala žegnanjska nedelja, spomin na posvečenje cerkve. Ta dan so prišle procesije: od Sv. Petra pri Mariboru; od Sv. Trojice v Slovenskih goricah – že 100 let prihaja ta procesija; od Sv. Antona v Slovenskih goricah; od Sv. Lenarta v Slovenskih goricah; od Sv. Ruperta v Slovenskih goricah; od Sv. Andraža v Slovenskih goricah; od Sv. Lovrenca v Slovenskih goricah, že nad 80 let; od Sv. Marka niže Ptuja; od Sv. Marjete niže Ptuja in iz Loč pri Poljčanah. Tem procesijam so se med potjo pridružili tudi drugi romarji. Torej deset procesij naenkrat!

Zaradi procesije iz Loč se je imenovala ta nedelja tudi ločka nedelja. Leta 1751 je začela v tej župniji gospodariti smrt, ki je v dvajsetih letih pobrala 2.000 ljudi. To je ogromno število za malo faro. Tedaj so se ločki farani zaobljubili, pa tudi njih sosedi iz Poljčan, Ponikve, Konjic in Prihove ter celo iz oddaljenega Žusma, da bodo romali vsako leto na šesto nedeljo po veliki noči h Gorski Materi božji. To obljubo so predvsem Ločani zvesto držali nad 200 let.

Velik romarski shod je bil na Gori o binkoštih. Na dan sv. Antona Padovanskega, 13. junija, je prišla zaobljubljena procesija iz sosednje majšperške fare. Na god Marijinega obiskovanja, 2. julija, so obhajali na Gori praznik farne in cerkvene patrom. Na ta naslov je namreč cerkev posvečena. Tisti dan so prišle redne procesije: iz Črešnjevca pri Slovenski Bistrici; iz Cirkovc; od Sv. Lovrenca na Dravskem polju; iz Št. Janža na Dravskem polju; iz Jarenine; iz Hajdine pri Ptuju; od Velike Nedelje; od Sv. Lenarta pri Veliki Nedelji; iz Št. Vida pri Ptuju; od Sv. Barbare v Halozah; od Sv. Andraža v Halozah in od Sv. Trojice v Halozah. Torej dvanajst procesij.

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja so trajale romarske slovesnosti kar tri dni skupaj: 14., 15. in 16. avgusta. Prva dva dni je prišlo več procesij, ki so Marijo na Gori pozdravile, potem pa šle naprej na Sladko goro, v Šmarje pri Jelšah in na Tinsko goro. To so bili predvsem Prekmurci, Medmurci in romarji iz Slovenskih goric. Na praznik, 15. avgusta, so prihajale procesije in šle naprej k Sv. Roku pri Šmarju. Na dan sv. Roka, 16. avgusta, pa so prišle na Ptujsko goro procesije iz Slivnice pri Mariboru, iz Hoč in Cirkovc.

Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra, je bil velik romarski shod. Romarji so prišli posamezno od blizu in daleč. Na nedeljo Marijinega imena – nedelja po 8. septembru – je prišla mogočna procesija iz minoritske predmestne župnije v Ptuju.

Izredne procesije so prihajale večkrat med letom ob posebnih prilikah in stiskah: ob suši, ob preobilnem deževju, po kaki nalezljivi bolezni itd. Rade so prihajale na Goro skupine Marijinih družb iz posameznih fara. Večkrat so bili na Ptujski gori dekanijski in pokrajinski tabori Marijinih družb. Prostor je kakor nalašč za take prireditve, ker je odmaknjen od sveta, pa vendar blizu vseh prometnih sredstev. Avtobusi so lahko pripeljali udeležence kar v trg.

Posamezni romarji pa so prihajali na Ptujsko goro kar skozi vse leto. Posebno ob nedeljah je videla ptujskogorska Marija vedno dovolj obrazov, ki so sicer tuji faranom, ne pa Materi Mariji, ki pozna vse svoje otroke. Poleti je prišlo večkrat tudi med tednom mnogo avtobusov vernikov iz zelo oddaljenih krajev, da se priporoče Mariji in da si ogledajo lepoto njene hiše in krasoto haloških gričev. Nekateri taki izletniki so krenili potem skozi Majšperk, Stoperce in Rogatec v Rogaško Slatino. Proti večeru so si ogledali še Šmarje pri Jelšah, znameniti križev pot po hribu k Sv. Roku in prekrasno cerkev na vrhu hriba.

Papež Benedikt XVI. je 8. decembra 2009 romarsko cerkev na Ptujski gori razglasil za baziliko. Slovesna razglasitev je bila 16. maja 2010. Tako ima ptujskogorska cerkev častni naslov “basilica minor” in je pridružena baziliki Santa Maria Maggiore v Rimu.