Ptujska gora

(nadaljevanje)

Varuhi božje poti

Od začetka božje poti so prevzeli skrb za Ptujsko goro škofijski duhovniki. Znano je krstno ime prvega kaplana: Miklavž. Pokopan je v cerkvi. Kateri duhovniki so bili na gori po smrti omenjenega Miklavža, ki je umrl leta 1424, se ne ve. Le to vemo, da so škofijski duhovniki upravljali Ptujsko goro nekako sto let, do časa, ko so Štubenbergi nastavili na Gori protestantskega pridigarja. Protestantje so imeli Ptujsko goro v oblasti do leta 1574. Po tej zmešnjavi so precej opustošeno božjo pot verjetno oskrbovali kar od Sv. Lovrenca, v katerega faro je cerkev na Gori spadala.

Velika in blagoslova polna sprememba glede duhovnikov se je izvršila na Ptujski gori leta 1613. Deželni knez je bil takrat patron cerkve na Ptujski gori. Ta je odredil, da se vsa posestva župnije Sv. Lovrenca na Dravskem polju in višje kaplanije na Gori oddajo novoustanovljenemu jezuitskemu samostanu v Leobnu (Ljubno) na Gornjem Štajerskem. Tako je postal rektor jezuitskega kolegija v Leobnu leta 1615 višji kaplan na Ptujski gori. Na božji poti sami ga je zastopal vikar, seveda jezuit. Zgodovina žal ni zapisala niti imena prvega jezuitskega vikarja. Mimogrede je omenjen vikar Jurij Žnidaršič iz leta 1682, ki je dal povod in je morda tudi pozidal kapelo sv. Frančiška Ksaverija. Tudi zadnji jezuitski vikar je omenjen z imenom. To je bil Matija Rebernik, ki je umrl na Ptujski gori leta 1786.

Pod jezuitsko upravo je doživela cerkev na Ptujski gori važne spremembe v svoji notranjosti. Med njihovim več kot stoletje in pol dolgim oskrbovanjem je dobila v glavnem svojo sedanjo obliko.

Jezuiti so torej sprejeli Ptujsko goro za protestanti, ki so skušali v cerkvi marsikaj spremeniti. Skoraj gotovo so protestantje odstranili prvotni Marijin oltar. To lahko sklepamo tudi iz dejstva, da so sedanji veliki oltar postavili jezuiti. Duh tedanjega časa pa je zahteval, da niso upostavili prejšnjega starega oltarja, temveč nov, baročni. Morda je bil prejšnji oltar tako razbit in poškodovan, da bi ga bilo težko nanovo sestaviti. Najbrž bo držalo, če zapišemo, da so jezuiti prestavili in postavili sedanjo milostno podobo na glavni oltar.

Kakšne spremembe so še napravili jezuiti na Ptujski gori? Predvsem baročno kapelo sv. Frančiška Ksaverija; dalje oltar sv. Družine. Vse zgornje slike na stranskih oltarjih so preskrbeli jezuiti. Krasna baročna prižnica je jezuitsko delo, enako obe baročni spovednici. Baldahinski oltar Marijinega oznanjenja so prestavili jezuiti in je še zdaj zunaj cerkve. Po vsej cerkvi so po stenah postavili celo izložbo svetniških kipov, ki so vsi v baročnem slogu. Predvsem so to jezuitski svetniki in svetniki sorodniki preblažene Device Marije. Postavili so v cerkev kip sv. Janeza Nepomuka. Tudi vsa zakristijska oprava je iz te dobe, ko so bili na Gori sinovi sv. Ignacija.

Jezuiti so doživeli na Ptujski gori velik požar proti koncu 17. stoletja. Takrat se je podrl zvonik in so zvonovi popadali v cerkev ter se razbili. Polomili so obok nad korom in zdrobili, ali vsaj zelo poškodovali pevski kor. Jezuiti so pozidali nov stolp ali popravili starega ter mu dali baročno čebulasto streho. To čebulasto streho je zvoniku odnesel vihar leta 1741. Od tistega časa ima zvonik sedanjo obliko. V zvonik so obesili nove zvonove, ki nosijo letnico 1690, oziroma so jo nosili – zvonove je vzela vojska. Istočasno so postavili nov kor in ga opremili z letnico kot na zvonovih. Tudi orgelska omara je iz istega časa; najbrž tudi orgle, ki so bile gotovo pri požaru uničene ali vsaj močno pokvarjene.

Jezuiti so vneto širili Marijino češčenje in je božja pot na Ptujski gori znova oživela. Čudežne dogodke, ki so slavo milostne podobe zelo povzdignili, so jezuiti upodobili na velikem bakrorezu. Na njem je naslikanih in kratko opisanih osem takih čudežnih dogodkov, v sredi slike pa je precej prost posnetek milostne podobe.

Tudi zunaj cerkve so jezuiti pokazali svojo delavnost. Pozidali so mogočno stopnišče iz trga do cerkvenega prostora. Na stopnice in na vrh stopnišča so poskrbeli svetniške kipe in angele. Leta 1768 so začeli zidati sedanje župnišče, najbrž zadnji jezuitski vikar Matija Rebernik, ki je ostal na Ptujski gori tudi po letu 1773, ko je bil razpuščen jezuitski red.

Med tem časom je postala Ptujska gora samostojna župnija in leta 1787 se je naselil na Gori prvi župnik, ki je bil zopet škofijski duhovnik. Župnijo so potem 150 let vodili škofijski duhovniki in obenem skrbeli za romarje. Med škofijskimi župniki se omenja Križmanič, ki je uredil prostor okrog cerkve, podrl dva taborna stolpa in obrambno zidovje. To je bilo v letih 1817 do 1832. Potem se omenja župnik Janez Antolič. Ta je leta 1889 popisal kratko zgodovino naše božje poti za Volčičevo knjigo “Marijina božja pota”, ki jo je izdala Mohorjeva družba v Celovcu. Zadnji škofijski župnik se je poslovil od Ptujske gore 1. aprila 1937; bil je to Franc Zagoršak. Odpovedal se je župniji. Nato je v poletnih mesecih istega leta kot provizor soupravljal župnijo župnik Rajmund Bratanič iz Majšperka.

Tedanji lavantinski škof v Mariboru, dr. Ivan Jožef Tomažič, se je razgovarjal z minoritskim gvardijanom v Ptuju, p. Mirkom Godino, naj bi minoriti prevzeli vodstvo župnije na Ptujski gori in skrb za božjo pot. Po končanih dogovorih sta se 1. septembra 1937 preselila na Goro p. Konstantin Ocepek kot župnik in predstojnik ter p. Božidar Glavač kot kaplan. Oba redovnika sta bila mlada in navdušena ter sta se takoj lotila dela. Cerkev je bilo treba popraviti zunaj in znotraj. Zelo sta jima pomagali svetna in cerkvena oblast. Ko je bila streha že skoraj gotova, je strela ravno popravljeno streho silno pokvarila. Strela in vihar sta sploh velika sovražnika Ptujske gore. Leta 1690 je udarila strela v cerkev in je nastal požar. Leta 1741 je vihar odnesel streho na zvoniku. Leta 1819 sta vihar in strela ponovno zelo poškodovala cerkev in zadnjič leta 1938. Vedno je največ trpela streha.

Zavidljivo lepo se je začela dvigati Ptujska gora pod vodstvom očetov minoritov. Cerkev so začeli zunaj strokovnjaško popravljati in delo je bilo že skoraj končano. Romarske množice so naraščale. Saj je bilo samo v enem letu razdeljenih 8.000 več obhajil kot prejšnja leta. Ob 700-letnici ptujskega minoritskega samostana leta 1939 je bila velika slavnost tudi na Gori. Ptujčani so se prišli Mariji na Ptujsko goro zahvalit za vse dobrote, ki so jih v dolgih 700 letih prejemali iz rok sinov sv. Frančiška. Na Gori se je zbrala velikanska množica ljudstva, mnogo duhovnikov in trije škofje: lavantinski dr. Ivan J. Tomažič, ljubljanski dr. Gregorij Rožman ter šibeniški dr. Jeronim Mileta, minorit. Posebno pozornost pa je takrat vzbujal tudi kitajski gost, apostolski prefekt msgr. Damian Cheng. Slovesnost na Ptuju in na Ptujski gori se je vršila ravno po veličastnem mednarodnem kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani. Kratko pred drugo svetovno vojno so minoriti preskrbeli Ptujski gori sijajno uspeli ljudski misijon. Udeleževala se ga je cela okolica, ne samo domača fara.

Vse se je ugodno razvijalo, a je prišla za Ptujsko goro še hujša nesreča kot vihar – prišla je druga svetovna vojska. Nemci so v letu 1941 zasedli Štajersko. Prva skrb jim je bila, da so polovili duhovnike ter jih zaprli. Eden izmed prvih je bil ptujskogorski župnik p. Konstantin. Vrgli so ga v ječo in potem odpeljali na Hrvaško. Vrnil se je šele po štirih letih, po končani vojski. Med vojsko so imeli na Gori nemškega duhovnika, ki je skrbel za celo okolico. Tudi romarji so hodili k Mariji na Ptujsko goro, ali postreči jim ni mogel nihče. Hudo je bilo zlasti za umirajoče bolnike. V cerkvi se ni smela glasiti nobena slovenska beseda, tudi slovenska pesem je utihnila.

Po končani drugi svetovni vojski se je ptujskogorski župnik p. Konstantin vrnil na svoje mesto. Kdo je bil tega bolj vesel kot on in kdo je bil bolj srečen kot farani Ptujske gore ter vsi verniki bližnje in daljne okolice!

image_pdfimage_print