V Svetem pismu je Božje usmiljenje navzoče skozi vso zgodovino izraelskega ljudstva.

S svojim usmiljenjem Bog spremlja pot očakov, jim daruje otroke kljub nerodovitnosti, jih vodi po stezah milosti in sprave, kot dokazuje zgodba Jožefa in njegovih bratov (glej 1Mz 37-50). In mislim na tolike brate, ki so se oddaljili od družine in niti ne govore med seboj. Misel na Božje usmiljenje je priložnost, da se znova najdemo, se objamemo in si odpustimo vse, kar je bilo grdega. Toda, kot vemo je življenje v Egiptu za ljudstvo postalo trdo. In prav ko so bili Izraelci na tem, da se pustijo pregaziti, se vmeša Gospod in udejanji odrešenje.

V Drugi Mojzesovi knjigi beremo: »Potem ko je minilo veliko dni, je umrl egiptovski kralj. Izraelovi sinovi pa so vzdihovali zaradi tlake. Vpili so in njihov klic na pomoč se je od njihove tlake vzdigoval do Boga. Bog je slišal njihovo vzdihovanje in se spomnil svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Bog se je ozrl na Izraelove sinove in Bog se je zavzel zanje,« (2,23-25). Usmiljenje ne more ostati brezbrižno spričo trpljenja stiskanih, spričo krika tistega, ki trpi nasilje, ki je ponižan v sužnost, ki je obsojen na smrt. To je boleča resničnost, ki tepe vsako časovno razdobje, tudi naše, in naredi, da se pogosto čutimo nesposobne, izkušane, da bi trdosrčno mislili na kaj drugega. Bog pa ni brezbrižen, nikdar ne odvrne pogleda od človeške bolečine.  Bog usmiljenja odgovarja, skrbi za uboge in nastopa za rešenje ubogih, tistih, ki kričijo v svojem obupu. Bog posluša in nastopi za rešenje tako, da obudi ljudi, ki so zmožni slišati stokanje trpljenja in delovati v korist stiskanih.

Tako se začenja zgodba Mojzesa kot posrednika osvoboditve ljudstva. Sooči se s faraonom, da bi ga prepričal, naj pusti oditi Izraelu; potem bo vodil ljudstvo preko Trstičnega morja in pustinje proti svobodi. Mojzes, ki ga je Božje usmiljenje ravno še rešilo smrti v vodah Nil, postane posrednik prav tega usmiljenja s tem, da dovoli ljudstvu, da se rodi svobodi, rešeno od voda Trstičnega morja. Tudi mi lahko opravimo to delo posrednikov usmiljenja z dejanji usmiljenja, da bi se približali, da bi dali olajšanje, da bi ustvarili edinost. Toliko dobrih reči je mogoče narediti. 

Božje usmiljenje deluje vedno za reševanje. Je ravno nasprotno delu tistih, ki hočejo ubijati: na primer tisti, ki začenjajo vojske. Gospod vodi ob posredovanju svojega služabnika Mojzesa Izrael v pustinji, kakor bi bil sin, ga vzgaja v veri in stopi v zavezo z njim in tako ustvari močno vez ljubezni, kot je vez očeta s sinom ali ženina z nevesto.

Tako daleč gre Božje usmiljenje. Bog predlaga čisto poseben, izključen, privilegiran odnos ljubezni. Ko daje Mojzesu navodila glede zaveze, pravi: »Če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod,« (2Mz 19,5-6).

Gotovo, vsa zemlja je Božja last, ker jo je ustvaril; toda ljudstvo postane Zanj različna, posebna lastnina: njegov posebni “zaklad zlata in srebra”, kakor je bil tisti, za katerega pravil kralj David, da ga je daroval za gradnjo templja.

Taki torej postanemo za Boga mi s sprejemom njegove zaveze in se mu pustimo odrešiti. Gospodovo usmiljenje dela človeka dragocenega kot neko osebno bogastvo, ki mu pripada, ki ga On varuje in ki se ga veseli.

To so čuda Božjega usmiljenja, ki doseže pono izpolnitev v Gospodu Jezusu v tisti “novi in večni zavezi”, dopolnjeni v njegovi krvi, ki z odpuščanjem uniči naš greh in nas dokončno naredi za Božje otroke (glej 1Jn 3,1), dragocene bisere v rokah dobrega in usmiljenega Očeta. In če smo Božji otroci in imamo v primerjavi z drugimi dostop do te dediščine – do dobrote in usmiljenja – prosimo Gospoda, da bi tudi mi delali dejanja usmiljenja, da bi odprli svoja srca delom usmiljenja, milostni dediščini, ki jo je Gospod dal nam.

image_pdfimage_print