16. januarja 2022 – 2. nedelja med letom

BOŽJE OBLJUBE SE IZPOLNJUJEJO

164

Iz 62,1-5

»Zaradi hčere sionske ne bom molčal, zaradi hčere jeruzalemske ne bom miroval.« Kdo govori? Za odgovor na to vprašanje moramo najprej postaviti naš nedeljski odlomek v okolje, iz katerega je bil vzet. Za tovrstno raziskavo seveda nimamo ne časa, ne možnosti, saj jo je mogoče opraviti samo na temelju originalnega, torej hebrejskega besedila. Sicer pa tudi ni potrebno, saj so jo opravili že drugi. Ponavljati vso to proceduro bi pomenilo, da “ponovno odkrivamo” smodnik ali Ameriko. Ta raziskava je pokazala, da so poglavja 60-62 tretjega dela Izaijeve knjige literarna enota, iz nje pa je jasno, da govori tisti, ki je v 61. poglavju govoril o sebi in svojem poslanstvu: »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznanim leto Gospodove milosti.«

Temu neimenovanemu preroku, ki ponavlja sporočilo iz “Knjige tolažbe” Devteroizaija (Drugega Izaija), običajno rečemo Tritoizaija (Tretji Izaija). Po vsej verjetnosti je deloval v prvih letih po babilonskem izgnanstvu. Svoje poslanstvo je opravljal v imenu Jahvéja, Boga, med Hebrejci, ki so se leta 538 pred Kr. vrnili v jeruzalemske razvaline. Ta neznatna skupina, ki se je že vrnila v svoje sveto mesto, so bili reveži in so se v svoji revščini čutili ogrožene od mnogih političnih in gospodarskih nevarnosti, tako da je med njimi prevladovala skušnjava obupa, češ ali je to odrešenje, ki ga je Bog naznanil? To so tisti “ubogi”, “stiskani”, “strtih src”, “jetniki”, “sužnji” (sami izrazi, ki jih najdemo v sočasnih spisih), ki jih je treba potolažiti, jim vliti pogum in jih osvoboditi s pomočjo “veselega oznanila” o zvestobi in ljubezni Boga, ki nista nikdar umanjkali in sta zagotovilo, da se bodo obljube starih prerokov uresničile, čeprav na višji ravni, kot je izraelska politika, na ravni odrešenja. V evangeliju se je Kristus izenačil s prerokom, oznanjevalcem veselega oznanila: »Danes se je to Pismo izpolnilo« (Lk 4,17).

Se vam ne zdi, da je usoda slovenskega naroda enaka usodi Hebrejcev? Tudi mi smo se vrnili iz “babilonskegaa izgnanstva” komunizma v “jeruzalemske razvaline”, v samostojno državo, kjer smo bili trideset let tisti “ubogi”, “stiskani”, “strtih src”, “jetniki”, “sužnji”, saj se je apokaliptična zver komunizma spet polastila oblasti, ki jim je komaj pred meseci ušla iz rok in si jo skušajo pridobiti nazaj z lažmi, obrekovanjem in grožnjami. Se vam ne zdi, da se je z uspešnim predsedovanjem Evropski uniji in čestitkami, ki dežujejo zaradi teh uspehov, uresničilo tisto, kar pravi naše berilo: »Narodi bodo videli tvojo pravičnost, vsi kralji tvojo slavo,« (Iz 62,2)?

Zavedajmo se: Sveto pismo ni samo poročilo o preteklosti zgodovine odrešenja, ampak tudi navodilo, kako priti do sadov odrešenja in jih ohraniti. Izpolnjevanje Božjih zapovedi in molitev je orožje, ki nam ga nihče na more odvzeti. Molitev je tista, ki nam bo omogočila, da se bo tudi letos nad nami uresničilo, kar je Jezus napovedal ob svojem obisku v shodnici v Nazaretu: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

image_pdfimage_print