VI. Skopljanski škof
4. Ustanovitev semenišča II. del
Novo semeniško poslopje je škof slovesno blagoslovil na sv. Jožefa 1. 1930 ob navzočnosti zastopnikov prosvetnega ministrstva, bana vardarske banovine, mestnih oblasti in množice ljudstva. V imenu gojencev je poslal vdanostno brzojavko Piju XI., s slavnostnega kosila pa kralju Aleksandru.
Razmere so zahtevale, da se je Branko Dorčić ponovno vračal s teološke fakultete v Zagrebu in Innsbrucku upravljat semenišče. Nihče namreč ni mogel dolgo vztrajati pri vodstvu zavoda, kajti dobri škof je takoj sprejel vsakega prosilca in se na vso moč upiral, da bi koga odpustili. Tako se je v zavodu zbrala pisana družba: številni nesposobni domačini; sinovi naseljencev, katerim je šlo za to, da jih brezplačno izšolajo; starejši propadli študentje iz raznih delov države. Domači duhovniki so to po pravici kritizirali. Stanje se je znatno izboljšalo, ko so se pri sprejemanju omejili skoro izključno na domačine slovanske in albanske narodnosti. Večkrat jih je bilo treba sprejeti že v 1. razred ljudske šole. Od množice sprejetih je le malokdo vztrajal do konca.
G. Dorčić je s škofom ponovno prišel navzkriž, največkrat zaradi dijakov, pa zato, ker je škof tako omalovaževal denar, katerega so prispevali tudi revni dobrotniki. Vendar ni nikoli dvomil o tem, da ima pred seboj svetega moža.
Posebno sprva se mu je zdel škof pretirano strog, zlasti v obnašanju do žensk.
Nekega fantiča je Dorčić, takrat še bogoslovec-prefekt, prijazno pogladil po obriti glavi. Škof ga je na samem obzirno opozoril, da to ni primerno; tudi bi ostali gojenci lahko pomislili, da ima do tega gojenca posebno simpatijo.
Gnidovčev stik z dijaki je bil tesen. Dan so začenjali in končavali s skupno molitvijo v kapeli. Škof je tam zjutraj najprej sam molil eno uro, zvečer pa je ostal spet po skupni molitvi sam eno uro v razgovoru z Jezusom. Če je hotel po večerni molitvi kak gojenec še ostati v kapeli, mu je škof razložil, da je božja volja in njegovemu zdravju v korist, da gre počivat. Navajal je fante k molitvenemu življenju, k pogostnemu prejemanju evharistije in k duhovnemu obhajilu. Poučil jih je o koristnosti ure molitve in vsakemu podaril knjižico Sat na dvoru Kralja kraljeva.
Med kosilom in med večerjo je bilo uvedeno duhovno branje in škof je prehitrega ali nerazločnega bralca opomnil na napako, podobno kot je opozarjal prehitre molilce. Molitev pred jedjo in po jedi je vodil škof; kadar pa je bil na obisku lazaristovski vizitator – vsaj enkrat na leto je to nalogo prevzel gost, ki ga je škof posadil na častno mesto.
Že takoj prvo leto v novi zgradbi se je za gojence ustanovila Marijina kongregacija. Leta 1933 so začeli izdajati svoj list Zvezda. Ena prvih številk je bila posvečena Gnidovčevi šestdesetletnici. Pozneje je Zvezda izhajala tudi v albanščini; bil je to tisti čas v Jugoslaviji edini list, ki je vsaj poljavno izhajal v albanskem jeziku.
Ob zadnjem obisku v Prizrenu konec 1. 1938 se je škof še posebej poslovil od kongreganistov, katerih prvega člana in predsednika je malo prej posvetil v mašnilca.
Živo se je Gnidovec zanimal za napredek svojih dijakov v šoli. Prefekt mu je vsak semester o tem natančno poročal in škofu predložil rede vsakega dijaka. Najboljše je dr. Gnidovec nagradil, slabe pa spomnil na dolžnosti. Sam je – vsaj prva leta – zbiral dijake parkrat na teden po večerji na učenje albanščine. Rojeni Albanci so se čudili njegovemu poznanju jezika in napredovali po njegovih razlagah.
Škof je poskrbel tudi, da je inštruktor v nedeljah učil nižješolce latinščino. Ker je v prizrenski realni gimnaziji latinščina prišla na vrsto šele v višji (zadnja 4 leta), je semeniščnikom pouk v zavodu tedaj zelo koristil.
Za semenišče je Gnidovec nabavil filmski aparat in gojencem tako omogočil marsikatero poučno predstavo. Po njegovi smrti so mogli videti njegov pogreb v Ljubljani.
Škof je gojence opazoval tudi v odmorih in večkrat na sprehodih. Želel je, naj bodo to res minute veselega razpoloženja in gibanja. Kako je znal poseči v drobne dogodke, naj pokaže sličica, ki jo je v svojih spominih na Gnidovca ohranil gojenec, poznejši duhovnik Serafin Glasnovič: »Nekoč smo se še kot nižješolci igrali s frnikulami. Upognjeni smo se poglobili v igro in nismo niti slutili, da nas opazuje milo škofovo oko. Eden od malih igravcev je zadel kroglico svojega tovariša. A ta mu ni hotel verjeti, zato se je oni priveril pri svoji materi. To pa je bilo dovolj, da nam je prevzvišeni opazovalec igro za hip prekinil. Začel je pogovor s tistim, ki se je zaklel pri materi. ›Na katero ime si se zaklel?‹ ga je vprašal škof. Mali igralec je komaj izustil: ›Rekel sem: Živa mi majka.‹ ›No prav,‹ je nadaljeval škof. ›Poklekni zdaj, da skupno zmolimo očenaš za tvojo mater.‹ Potem smo igro nadaljevali in pazili, da se nam kaj podobnega ne zgodi.«
S svojih pohodov po diaspori za Božič in Veliko noč je Gnidovec večkrat privedel v Prizren novega semeniščnika in ga najprej napotil v kapelo. Ker so bili to revni ljudje, je zanje zbiral denar in druga sredstva, predvsem v Sloveniji.
Semeniščnikov se je spomnil tudi na svojih potovanjih. Na zlati jubilej Pija XI. sta ga v Rim spremljala en bogoslovec in en seminarist, oba Albanca. L. 1938 se je Gnidovec s sv. očetom pogovarjal o svojih fantih in papež mu je izročil zanje podobice sv. Alojzija, zaščitnika prizrenskega semenišča. Tedaj je Gnidovec obiskal celico, v kateri je svetnik živel.
Pri zanimanju za šolsko delo je Gnidovec posebno poudarjal vrednost verouka. Imel je navado, da je prišel k veroučni uri nenapovedan. Poslušal je spraševanje in h koncu tudi sam zastavil kakšno vprašanje. Svojim dijakom je naročal, naj med prazniki, zlasti pa o velikih počitnicah poučujejo otroke v verskih rečeh. Po počitnicah je zahteval pismeno poročilo o tem, kako so jih prebili. Pozneje je v Letnici najel za dijake največjo hišo, da so tam prebili počitnice. L. 1936 pa jim je zgradil lastno poslopje. Čez šolsko leto je poslopje dal na razpolago za ljudsko šolo. Oblasti so ponudbo sprejele in tako je vas prišla do svoje učilne. Nosila je ime škofa Slomška.
Na prizrenski gimnaziji je poučevalo nekaj katoliških profesorjev. Imeli so v semenišču pravo duhovno zatočišče. Eden se je tam celo nastanil in prejemal hrano. Ko je Gnidovec izvedel,, da se neki “liberalni” profesor poslužuje svojega predmeta – filozofije – za širjenje pogubnih idej, je dosegel, da so ga odstavili. Ob zadnjem obisku semenišča decembra 1938 se je Gnidovec posebej razgovarjal s tremi najstarejšimi dijaki-osmošolci, med njimi z Glasnovićem. Zanimal se je za zdravje in študij, predvsem pa za poklic. Izvedeti je moral tudi, da se na gimnaziji širi brezbožen duh – komunizem. Na srečo je bila v zavodu že prejšnjega leta ustanovljena Katoliška akcija. Na splošno so gojenci semenišča ostali idejno in nravno dobri in so uživali v gimnaziji lep sloves. Po Gnidovčevem odhodu v Skopje sta ostala za vodstvo semenišča le g. Dorčić in župnik. Upravitelj je bil Čeh Musil. Najbrž ni bil posebno trden v veri in na gojence ni dobro vplival. Za njim je prišel neki Rus, pobožen mož, a vdan pijači.
Župnik-Albanec se za semenišče ni brigal. Opravljati je moral še službo kateheta na gimnaziji, nekaj časa tudi na ljudski šoli in pri vajencih; razen tega je moral skrbeti za vojake, kar je bilo zaradi oddaljenosti vojaške bolnišnice zelo zamudno. Spirituali so se menjavali, dokler ni naposled te službe prevzel in uspešno izvrševal salezijanec g. Franc Skuhala, ki je prihajal iz Uroševca.
V stiski sta škof in upravitelj g. Dorčić lovila pomočnike, pa z njimi nista imela posebne sreče. Nekateri so povzročili pohujšanje in izzvali hudo negodovanje duhovščine.
Zadnja leta je zavod štel že 40 gojencev. L. 1935 so bili med njimi štirje osmošolci, ki so se namerjali v bogoslovje, pet pa jih je tam že študiralo. Začeli so se kazati sadovi vztrajne molitve, dela in žrtev. Škof sam je doživel posvečenje dveh svojih gojencev. Pozneje je do tega cilja prišlo po raznih poteh še več drugih. Štirje so bili posvečeni v inozemstvu. Trije od teh so Janjevci in so doštudirali v Rimu; zdaj sta dva na Novi Zelandiji, eden v Združenih državah. Četrti je Slovenec Vencelj Rijavec; dokončal je teologijo v slovenskem begunskem semenišču in ga je škof dr. Rožman posvetil 13. januarja 1952. Pot ga je privedla v Ekvador, kjer je dosegel čast in odgovornost generalnega vikarja. Prav tako štirje so bili posvečeni v skopski škofiji – eden med vojno, trije pa so bili sprejeti 1. 1947 v obnovljeno semenišče (uničil ga je vojna l. 1941) in z drugimi novinci poslani v Pazin. Dva sta postala redovnika (1 frančiškan, 1 salezijanec), dva sta dušna pastirja v Bosni in Hercegovini.
Ako dodamo še dva Slovenca, ki sta bila nekaj časa gojenca prizrenskega semenišča, je ta ustanova dala Cerkvi 16 duhovnikov. Žal so trije od njih umrli že v mladih letih.
