Smeh za smeh

72

Če se pri teh beseda spomnite na podobno jedrnat izrek “zob za zob”, je prav. Obliki sta si podobni. In tudi neke vrste reakcija, naravna reakcija.

Tisti čas sem živel na tokijski periferiji. Z otroki našega zavetišča: tako se najlaže med seboj razumemo. Še zmeraj sem se učil japonščino. Najbrž se je bom moral učiti do smrti. To ni nič žalostnega. Japonščina je lep jezik. Čim lepše ga govoriš, tem bolj je v Božjo čast. (Isto velja za slovenščino. In za angleščino. In za vsak jezik.)

Tisti čas torej me je prijateljska japonska družina vsako nedeljo zvečer povabila na večerjo. Tudi zato, ker sem se jim zdel presuh. Po večerji smo obsedeli pred televizorjem. Ne bi mogel reči, da ga je takrat imela že vsaka družina. Neko nedeljo se je začela serija zabavnih zgodb. Glavni junak teh zgodb je bil gospod Minami Šinske (Bog mu daj večno vesel pokoj, ker ga ni več med živimi v Tokiu!). Debel, malce neokreten, a rojen humorist! Naj mi tisti, ki hočejo postati igralci odnosno igralke, oprostijo naslednji stavek mojega izkustva: igra razodeva razliko med rojenim in narejenim igralcem. Že ko se je gospod Minami (kakorkoli preoblečen) prikazal na odru, smo se začeli smejati. Prvič sem na Japonskem doživel pravi humor. Humor, ki človeka osvobaja. Posebno japonskega človeka, ki se zdi vklenjen v navidez tako važne družabne formule.

In neke nedelje se nisem mogel obvladati. Humor je dosegel višek. Izbruhnil sem v smeh. In smeh mi ni dal sedeti. Zleknil sem se po preprogi. Podzavestno sem čutil, da sem ga spet polomil. A glejte! Ko me prijatelji – vsa družina, prosim – vidijo v objemu smeha na preprogi, izbruhnejo še sami v smeh. In se smejejo in smejejo. Kakor da jih je moja smešna polomija ozdravila nasilne resnosti.

Dokler je trajala serija z gospodom Minamijem, sem moral biti prisoten. Zaupali so mi, da ob mojem smehu (z zleknjenostjo po preprogi in brez nje, se pravi zleknjenosti) resnično uživajo humor na ekranu (in na preprogi, se razume).

In tako se v nedeljo zvečer spet vračam v naše predmestje. Vlak in avtobus mi pomagata premagati razdaljo. Naprej moram peš. Svetilke brlijo kot vsako nedeljo. Lune ni; japonsko vzvišena je, ne pričakujem, da me – preprostega misijonarja – spremlja. Toda niti ene zvezdice ni nad mano. In zdaj začne kapljati z neba. Zmeraj večje kaplje. In zmeraj več na sekundo jih pada. Spomnim se: jutranja vremenska napoved je bila napovedala nevihto za pozno noč. Recimo za okrog polnoči. Že moker ugotavljam: napoved ni prerokba. Morda se je kdo zmotil pri nebeških zapornicah. Pritisnil je na napačen gumb. Ker lije, lije. Še to moram razkriti: na periferiji velemesta so kanali plitki in ozki. Če ni pravega razmerja med njimi in dežjem, voda v kanalih ob cestah hitro narašča. In stopi iz kanalov. Kdo bi jo krivil? Kriviti bi bilo treba politike. Vsako četrto leto – leto volitev – nam obljubljajo globlje in širše kanale. Temu pravimo lepša bodočnost. Trenutno čutim kanalsko vodo skoraj do kolen. V svoji edini nedeljski obleki sem. Za kanalsko vodo v našem predmestju velja absolutno: ni čista. Voda narašča. Ubral sem bil meni najbolj znano bližnjico. Po njej moram domov. Luč obcestnih svetlik postaja vedno bolj medla. Nikogar ni na cesti. Lepo nedeljsko suknjo si dam na glavo. In lepe nedeljske hlače slečem ter vzamem pod pazduho. V belih spodnjih hlačah hitim naprej.

Naenkrat mi v oči zasveti močna luč.

»Stoj! Kdo ste? Tukaj policija.«

Pravzaprava sta dva policista. V svetlobi njune luči spoznam enega – recimo starega – prijatelja. Tudi on me spozna. Rad bi se zasmejal, ko mi reče:

»Iščeva vlomilca. Nocoj je nekdo vdrl v pritličje hiše družine, ki je že nekaj dni ni v Tokiu. Sosedje so zaslišali šum.«

Samo nasmehnem se. Prijatelj reče:

»Posodila bi vam najin dežni plašč, a morava naprej.«

»Lepa hvala,« rečem, moker do pod kože, »kmalu bom doma.«

»Lahko noč! In če vidite kaj sumljivege…«

»Bom takoj sporočil,« obljubim.

In grem naprej in – padem v luknjo. Pravzaprav v kanal, ki ga nisem mogel videti. Bolj moker ne morem več biti. Kvečjemu bolj smrdljiv.

Spomnim se čudovito smešne scene, ki sem jo bil nocoj gledal na ekranu. Rad bi se zasmejal. Ne morem: v meni je preveč vode. In biti v spodnjih hlačah v kanalu (ki ni globok niti pol metra) – hm, morda se bo pa kdo mojih bralcev nasmehnil namesto mene.

image_pdfimage_print