10. poglavje: Sodni postopek zoper Jezusa

Zatajitev Simona Petra

Medtem ko so Jezusa zasliševali, se je nekaj njegovih učencev po kratki zmedi zopet zbralo. Vedeli so, kam so ga bili odpeljali in so blodili okoli palače velikih duhovnikov. Dvorišča bogatih hiš na Vzhodu so rada polna zijal, preprostih ljudi in služabnikov. Pomladna noč je bila ostra: spremljevalci in služabniki so zažgali sredi dvorišča ogenj. Tisti, ki so sedeli okoli žerjavice, so se pogovarjali o novicah. Eden od apostolov, nedvomno Janez, samo on namreč govori v svojem evangeliju o tej podrobnosti, je nekoliko poznal Kajfa in sc mogel brez težav pomešati med skupino. Peter mu je ledil in se prav tako grel sredi med drugimi.

Tedaj je prišla služkinja velikega duhovnika, ena od deklet, ki ji je bila po judovskem običaju zaupana služba pri vratih. Ko je zagledala Petra, se mu je približala in ga pozorno motrila. »Tudi ta je bil z Nazarečanom,« je rekla. Nato ga je dobro pogledala v obraz in ponovila: »Da, ti si bil z Jezusom iz Galileje!« Vsa skupina |e čakala, kaj bo Peter odgovoril. »Žena, ne poznam ga,« je zanikal. »Sploh ne razumem, kaj hočeš povedati.«

Nato se je odstranil, stopil na dvorišče in odšel proti preddverju. Ko je prišel tja, ga je zagledala druga dekla m zaklicala hlapcem: »Glejte, ta je bil gotovo z Jezusom Nazarečanom!« Tedaj je petelin zapel. Apostola je od vznemirjenosti preveč grabilo za srce, da bi opazil. Ko se je kakor navkljub vsemu znova vrnil k ognju, |e še enkrat zanikal, da bi bil Kristusov. »Ne, ne,« je rekel, »prav nič ne poznam tega človeka.« In je potrdil svoje besede s prisego.

Minila je ura in zdelo se je, da je vse pozabljeno. Peter se je pomešal v razgovor. Toda galilejski kmetje so imeli tako svojski naglas, da so jih v Jeruzalemu spoznali, če so le odprli usta, kakor podeželana iz Auvergna spoznajo v Parizu ali Ribničana v Ljubljani. Zamenjavali so črke abecede in njihove napačne povezave so bile splošno znane. Trdili so, da v njihovi izgovarjavi ni mogoče razlikovati besed ‘immar (jagnje), kamar (volna), hamar (vino) in hamor (osel). Zato so mu okoli stoječi rekli: »Seveda si njihov. Tvoj jezik te izdaja. Galilejec si!« Eden od hlapcev velikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter odsekal uho, pa je bil še določnejši v obtožbi: »Mar te nisem videl z njim na vrtu?« Ker je bil učenec tako od vseh strani stiskan, je začel s sklonjeno glavo lagati. Začel je prisegati in ugovarjati ter sc krepko zaklinjati: »Ne, ne! Ne poznam človeka! Ne vem, kaj hočete reči!«

Pa vendar Simon Peter ni bil strahopetec, kakor je dokazal, ko so Jezusa zgrabili. Toda so narave, ki so trdne v nevarnostih, nedorasle pa, ko se nevarnost počasi približuje. V pismu Galačanom bo poročal sveti Pavel o dogodku v Antiohiji, kjer se zdi, da je sveti Peter popustil podobnemu duševnemu razpoloženju in po ostrem izrazu svetega Pavla celo zdrknil v »hinavstvo, ko se je odtegoval od poganov« (2,11-14). Petrova napaka je morda manj fizično strahopetstvo kakor človeški ozir: človeški, le preveč človeški, kako podoben našemu! V vsakem primeru pa je njegova cena v tem, da popolnoma jamči za pristnost tega mesta v evangeliju. Kateri ponarejevalec bi si ga namreč mogel izmisliti? Kako bi sveti Marko, ki poroča o dogodku, zvedel zanj, če ne hi imel odličnega vira, verjetno samega svetega Petra?

»Tedaj je petelin drugič zapel.« Po pričevanju tistih, ki so pazili, kakor o. Lagrange, na petelinovo petje v Judeji v začetku aprila, je bilo to gotovo ob pol treh ali ob treh (še drugi opazovalci zagotavljajo, da pojo nekatere vrste petelinov na Vzhodu večkrat, v presledku ene ali dvehur ponoči). Ali je hripavi nočni krik zbudil apostolu vest? Tisti trenutek je stopil Jezus, obkoljen od stražarjev, iz posvetovalnice in šel prek dvorišča. Ni potrebno misliti, da je še slišal, kako ga je učenec zatajil. Njemu, ki je z enim pogledom prodrl v srce Natanaelu, so bile tajne srca vedno znane. Isti pogled je zadel zdaj Petra. Nenadoma se je spomnil, da mu je Jezus napovedal: »Preden bo petelin dvakrat zapel…« In v njem je vstal gnus, ki ga dvigne v človeku srd zoper samega sebe, ko se nenadoma zave vse svoje podlosti. Šel je ven in se bridko razjokal.

Danes se dviga na mestu stare bazilike iz 5. stoletja, katere ime je prevzela, nova cerkev z imenom Sveti Peter ob petelinjem petju. Oddaljena je tristo metrov od dvorane zadnje večerje, precej oddaljena od tradicionalnega mesta Kajfove palače, o čemer pa se prepirajo. “Sv. Peter ob petelinjem petju!” Brez dvoma edina cerkev na svetu, ki so jo zgradili v spomin na greh ali na kesanje zaradi greha. Če bi bile s podobnim namenom zgrajene še druge, bi bila zemlja z njimi posejana … Toda morda bi bilo bolje manj misliti na izdajstvo prvaka apostolov, četudi je za nas še tako tolažilno, kakor na Kristusov pogled, poln pravičnosti in usmiljenja, s katerim je Petra pogledal tisto noč. Vidiš, Peter, koliko si vreden! Predrznež, ki si govoril, da me boš branil! Samo človek si, pa vendar bom zate, kakor za vse druge in za vse človeške slabosti, daroval svoje trpljenje in življenje. Tudi tebi je odpuščeno (Mt 26,58.69-75; Mr 14,54.66-72; Lk 22,55-62; Jan 18,17.25-27).

Prva zasramovanja

Jezusa zasramujejo

Po končanem nočnem zaslišanju so obtoženca prepustili tempeljskim stražarjem in hlapcem. Ljudi te vrste ni treba spodbujati, da se prepuste zlorabljanju oblasti, ki jim je prepuščena do tistih, ki so jim izročeni na milost in nemilost, in nasilju, ki ga sicer družabni red prepoveduje. Zapori so le prepogosto priče takih podlih prizorov, ki so še bolj pogostni v nemirnih časih. Kdo bi jim tudi vlil spoštovanje do Jezusa? Sami člani velikega zbora so se pri odhodu od sestanka tako ponižali, da so pretepali nezaščitenega človeka. Ko so bili podložniki sami, so počeli, kar so hoteli. Njihov krog se je v surovi igri strnil okoli Jezusa. Pljuvali so mu v obraz, zavezali so mu oči, ga bili v obraz in porogljivo spraševali: »Hej, Mesija, ugani, kdo te je udaril!« Otroška igra, ki jo poznajo v Grčiji in se je imenovala “kollabixe”, podobna naši “rihtarja biti”, nedvomno izvira iz tega surovega prizora. Tako so suroveži počeli nekaj časa, kopičili zasramovanja in bruhali najstrašnejše psovke v Jezusa (Mt 26,67-68; Mr 14,65; Lk 22,63-65).

Tako je izbruhnilo sovraštvo v svoji najbolj divji in neizprosni obliki: pri velikih duhovnikih je bilo še zakrito z zakonitostjo, na dvorišču, kjer so rjuli podivjani hlapci, pa se pokaže brez krinke. Politično in versko sovraštvo, sovraštvo slug mogočnikov do tistih, ki nočejo priznati hierarhije, katere jarem nosijo. V nagibih, ki vodijo te ljudi slutimo najslabše, kar utripa v njihovem srcu. Tako so se začele uresničevati prerokbe, kjer govori veliki starec Job o onih, ki so mu pljuvali v obraz (30,10), in je Izaija v imenu prihodnjega Mesije klical, da bo prepustil svoje telo udarcem in svoja lica njim, ki mu bodo pulili brado (50,6). Jezus je prostovoljno sprejel nase sramoto tega prizora, ki je odslej v vsem trpljenju dajala pečat dogodkom, ki so se vrstili drug za drugim: podlost se je družila z okrutnostjo, žaloigra s poniževalno komedijo. »Pojdimo mu torej naproti, ven iz šotorišča, in prenašajmo njegovo sramoto,« pravi Sveto pismo (Heb 13,13). Jezusov molk pred tistimi, ki ga sramote, pa je velik zgled ponižnosti.

image_pdfimage_print