VI. Skopljanski škof

4. Ustanovitev semenišča I. del

Od vsega početka si je novi škof prizadeval, da bi dušno pastirstvo razpolagalo s primernim številom duhovnikov; da bi vzgojil čim več duhovnikov domačinov in da bi vsaka večja skupina vernikov prišla do svoje cerkve ali vsaj kapele; tam pa, kjer so božji hrami že stali, da bi bili primerno popravljeni ali predelani.

Dotlej so prihajali duhovniki iz papeškega zavoda v Skadru, ki so ga vodili jezuiti. Razumljivo je, da so se iz albanskega mesta včasih mladeniči slovanskega rodu vrnili poalbanjeni. Po letu 1918 je prišla vmes še državna meja. Zato se je nekaj dijakov šolalo v semenišču v Travniku.

Gnidovec je hotel imeti semenišče v svoji škofiji. V Bitoli je bila dobra gimnazija za dečke. Za semeniščnike bi bil prostor v župnijskem poslopju. Razen tega so tam imeli svoj zavod francoski lazaristi; tedaj so prepustili pouk na njem maristom. Tožili so, da imajo za učence samo Turke in Jude. Zato je bilo toliko lažje misliti, da bodo škofu pomagali pri izvedbi načrtov za šklofijsko semenišče.

Ker niti 18 župnij skopske škofije ni imelo dovolj duhovniških moči, za vernike diaspore pa je moral skrbeti škof sam, je bilo najprej treba dobiti nekaj sodelavcev. Gnidovec se je takoj obrnil na sobrate lazariste, obenem pa na ministrstvo. Iz pisma vizitatorju Šmidu CM 27. februarja 1925 izvemo, da od ministrstva še ni odgovora. Kakor hitro ga škof prejme, bo brzojavil družbi, naj mu pošljejo dva duhovniška sobrata in dva brata laika. Ako od ministrstva še dva meseca ne bo glasu, prosi Gnidovec vizitatorja, naj mu pošlje g. Zdešarja z dvema bratoma, ki naj pomagata na veliki četrtek, ko bo v Prizrenu prva škofovska sinoda pod njegovim vodstvom.

Iz istega pisma vidimo, da je Gnidovec nujne bogoslužne predmete prejel iz Ljubljane. S čekom, ki ga je bil škof izročil vizitatorju, naj bi ta izplačal pasarja Kregarja za 10 ciborijev in eno monštranco, kamnoseka pa za 10 prenosnih oltarjev. Razen tega vrača vizitatorju posojilo 2.000 dinarjev.

Gnidovec sporoča,, da sta prejšnji teden z o. Zadrimo končala misijon v Letnici, ki je bil deležen obilnega blagoslova.

Vprašuje nadalje, ali ne bi lazaristovska družba kupila lepo posestvo tričetrt ure hodà od Letnice. Dokler ne zgradi v Letnici nove cerkve, bi lazaristovska cerkev na tem posestvu zelo prav prišla. Morda pa bi posestvo kupile sestre?

Sredi leta 1925 so lazaristi Gnidovcu res poslali dva duhovnika: dr. Frana Knavsa in Alojzija Plantariča, pa brata Alojzija Klančarja in Konečnika.

Za poslednja dva je škof 2. julija 1925 pisal vizitatorju Šmidu: »Dragi brat Klančar mi je predložil prošnjo, da bi rad postal duhovnik. Prosim, da blagovolite, ako se Vam prav zdi, izposlovati od preč. očeta generala dovoljenje za to željo, ki se ne strinja z našimi pravili. Obenem pa grem v prošnji še dalje: Prosim, ako se Vam prav zdi, dovoljenja tudi za dragega brata Konečnika. On ni nikdar ničesar o tem rekel; jaz sam sem pa že na to mislil, pa sem to misel zatrl. Včeraj, ko sem dobil pisanje od br. Klančarja, pa je ta misel zopet oživela. Ako g. general dovolijo, pa bom povedal br. Konečniku, da more, ako želi, študirati.«

Iz tega načrta ni bilo nič; prišlo je celo do nesporazumov. Na sv. Mihaela je Gnidovec iz Prizrena pisal istemu naslovniku:

»Danes sem se vrnil s potovanja, pa moram jutri zopet od doma. Danes sem prejel Vaše cenjeno pismo; užalostilo me je. Navajen sem, biti krivo sojen, pa z božjo pomočjo, take stvari, ki se mene tičejo, dosti lahko prenašam. Ali jako hudo mi je, da Vi, gospod vizitator, trpite radi mene. Vi, ki ste mi tako nakilonjeni, in Vas tako cenim, mnogo trpite radi mene; a to radi tega, ker niste prav informirani.

Dne 12. oktobra upam, da pridem v Zagreb. Lepo prosim, ako morete, pridite tjakaj, da se tam natančno razgovorimo.

Kar zadeva dragega brata Klančarja, Vam nanovo povem, da nisem imel ž njim nobene besede, razen tega, kar sem Vam sporočil.«

Dr. Frana Knavsa je Gnidovec imenoval za škofijskega kanclerja v Prizrenu. Bil je odličen duhovnik, a v marsičem različnega značaja od Gnidovca. Škofa je zelo cenil in pogosto dejal o njem: »On je svetnik, jaz pa ne. A trmast pa je, trmast…«

Msgr. Zakrajšek se spominja, kako je dr. Knavs v Škofovih zavodih v Št. Vidu govoril o Gnidovcu na duhovnih vajah za duhovnike: »… To je svetniška trma… Občudujemo ga lahko, posnemati ga ne moremo… Ne morem z njim živeti, a je občudovanja vreden…«

Svojega nekdanjega predstojnika iz noviciata g. Plantariča je Gnidovec namenil v Bitolo, kjer naj vodi župnijo in pripravi semenišče. 12. septembra 1925 je pisal vizitatorju Šmidu: »Iz Bitolja sem Vam na kratko sporočil željo, da bi dali g. Plantariča v Bitolj. Deško semenišče se odpre takoj. Za enkrat imamo 7 ali 8 dijakov. – Primerno bi bilo, da bi bil g. Plantarič obenem župnik, ravnatelj deškega semenišča in gimnazijski katehet.«

V prej omenjenem pismu 29. septembra pa dodaja: »Radi Bitolja Vam hočem podrobno povedati ustno. Za sedaj samo to prosim, da blagovolite dovoliti g. Plantariču, da začasno vodi malo semenišče, dokler si škof ne more drugače pomagati. Mogoče je, da se z novembrom prične gimnazijski pouk v Skoplju; doslej ni bilo mogoče, ker še nekaj zidajo.«

A komaj se je semenišče v Bitoli začelo in se mu je Plantarič lahko posvečal, ker je župnijo prevzel lazarist g. Andrej Tumpej, se je tudi že končalo. K temu sta prispevali dve dejstvi. Francoski lazaristi, ki jih je zastopal zadnji v Bitoli preostali g. Brunetti, niso hoteli svojih zgradb prepustiti ne škofiji ne jugoslovanskim lazaristom. Škof Gnidovec je mislil, da so to dolžni storiti, ker je šlo za misijonsko področje. Brunetti je sodil drugače in je vse pod ceno razprodal. Škofu so francoski lazaristi prepustili samo cerkev presv. Srca. Maristi so se preselili v Beograd.

Drugi razlog za opustitev semenišča je bila zahteva albanskih duhovnikov, da se postavi semenišče na njihovem ozemlju. Gnidovec se jim je podal.* Za začetek je dal popraviti skromni škofijski dvorec v Prizrenu in nekaj dozidati. Pa tudi za ta dela je bil s sredstvi na tesnem. Ko se je nekoč bližal rok za plačilo večje vsote, denarja pa ni bilo nobenega, je škof dejal Plantariču: »Moliva k sv. Mali Tereziji!« Kmalu nato, prav zadnji trenutek, je Gnidovec sobratu z veselim obrazom pokazal poštno nakaznico, kli jo je ravnokar prejel. Prinesla je natančno tisto vsoto, ki sta jo potrebovala.

* O tem meni g. Plantarič v svojih Spominih: »Dal se je zavesti, da je edino albanski element merodajen v škofiji. Pozneje je svojo zmoto spoznal, a je bilo prepozno. Boljša bi bila prva zamera kot druga. Četudi je stregel avtohtonim katoličanom teh krajev, se je vseeno zameril albanski duhovščini do smrti. Ta zamera ga je bolela celo v zadnjih dneh njegovega življenja.«

Za nabiranje denarnih sredstev je Gnidovec porabil pot ha evharistični kongres v Chicagu 1. 1926, kamor je odšel  tudi ljubljanski škof dr. Jeglič. Tamkajšnji slovenski naseljenci so se mu odzvali, prav tako rojaki doma.

Posrečilo se je dobiti v Prizren tudi Bolniške sestre sv. Vincencija (Marijine sestre). Njih prva prednica je bila s. Klara Rogelj {r. 23. junija 1880, umrla 12. maja 1950 na Dobrovi). Vodile so gospodinjstvo in obdelovale njivo. V začetku je bilo vse zapuščeno in revno. Trikrat je izbruhnil požar, ne da bi povzročil večjo škodo. V par letih je gospodarstvo lepo napredovalo, povečalo se je število duhovnikov in dijakov.

Z domačim naraščajem so bile velike težave. Albanci nišo imeli šol v svojem jeziku, pa tudi srbskih šol po katoliških vaseh skoro ni bilo. Kandidate so torej morali sprejemati že od prvega razreda ljudske šole. Vodja Plantarič je pripeljal s seboj nekaj malih semeniščnikov iz Bitole. Vstopilo je tudi nekaj slovenskih dečkov. Oboji so se v Prizrenu dobro obnašali in so bili med najboljšimi učenci. Škof pa je hotel veliko gojencev in je sprejel vsakogar, ki se je priglasil, celo nepismene. Tako se je spočetka znašlo v novem semenišču 20 gojencev. Plantarič je hotel strožjo izbiro, pa ni smel nikogar odpustiti. Škof je ponavljal: »Potrpite, saj veste, da potrebujem duhovnike.« In če je vodja ugotovil: »Iz tega fanta ne bo nič,« ga je škof zavrnil: »Kako morete kaj takega trditi?«

Kljub temu ni vzdržalo vseh 20 gojencev.* Albanske družine se izredno težko ločijo od dečkov. Pogosto so jih že kot dojence zaročili z deklico iste starosti in za to zvezo že plačevali ali prejemali denar. L. 1935 je g. Kordin poročal o tretješolcu, ki je že dvakrat pobegnil nazaj v semenišče od doma, kamor so ga odvedli starši. Resnejši dijaki so ostajali v zavodu tudi med počitnicami, da doma niso bili podvrženi pritisku, naj ostanejo in se skoraj poroče. Včasih je po dogovoru s krajevnim duhovnikom kakšna revna družina dečka poslala v semenišče. Čez teden dni pa je vsa številna družina prišla za njim. Začelo se je objemanje, jokanje, prigovarjanje. Družina se je često naselila kar v semeniškem hodniku in končno po nekaj dneh fanta odpeljala v domače uboštvo in zaostalost.

* Iz Gnidovčevega poziva Slovenskemu ljudstvu 17. maja 1927 vemo, a jih je na ta datum bilo le 14.

Gnidovec je od vsega početka mislil na gradnjo posebnega poslopja za semenišče. 20. marca 1929 je oddal delo domačim podjetnikom. Izkazalo se je, da je pod tistim zemljiščem – prej je tam stalo nekaj hišic – bilo izkopanih šest vodnjakov, kar je močno oviralo polaganje temeljev. Potem pa je gradnja naglo napredovala. Poslopje je bilo utrjeno z železobetonskimi ploščami in je bilo za Prizren nekaj izrednega.

Pod pritličjem je bila dvorana z odrom, kuhinja in obednica. Nad temi prostori so postavili kapelo in škofovo stanovanje. V prvem nadstropju so bile učilnice in nekaj manjših stanovanjskih sob, drugo nadstropje so zavzemale spalnice. Prostora je bilo za 50 dijakov. Za kapelo je Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani darovalo lep oltar, delo Ivana Pengova. V sredini je stala reliefna podoba sv. Alojzija, ob straneh pa sveta brata. Ljubljansko Apostolstvo je poslalo tudi velik kip presv. Jezusovega Srca in obhajilno mizo. Pri gradnji je največ pomagal Dorčić, profesor na gimnaziji v Prizrenu. Gnidovec ga je pridobil za inštruktorja v semenišču. Istočasno je v 4 letih zasebno končal bogoslovne študije in po zgraditvi semenišča postal v njem prefekt, dasi za to ni imel izkušenj.

 

image_pdfimage_print