Jaslice – zaveza med nebom in zemljo

sv. Janez Pavel II.

42

»Veselimo se v Gospodu, z vsem srcem se radujmo: odrešenje je prišlo na svet. Aleluja.« S temu besedami nas bogoslužje vabi, na ostanemo potopljeni v sveto božično radost.

Od začetka novega leta nas ta spodbuda naravnava, naj ga živimo celostno v luči Kristusa, ki je na svet prinesel odrešenje za vse ljudi. Božična doba dejansko priteguje pozornost kristjanov na skrivnost Jezusa Kristusa in na njegovo odrešenjsko delovanje. Pri jaslicah Cerkev časti vzvišeno skrivnost učlovečenja: Dete v Marijinem naročju je večna božja Beseda, ki je vstopila v čas in privzela človeško naravo, ranjeno od greha, da bi si jo usvojila in jo odrešila. Vsaka zemeljska stvarnost dobi na ta način večno razsežnost: v osebi učlovečene božje Besede je stvarstvo na čudovit način povzdignjeno. Sv. Avguštin piše: »Bog je postal človek, da bi človek postal Bog.« Med nebom in zemljo je bil končno vzpostavljen most: v Bogočloveku človeštvo zopet najde pot do nebes. Marijin Sin je vesoljni Srednik, veliki Duhovnik. Vsako dejanje tega Deteta je skrivnost, ki naj razodeva neizmerno božjo dobrotljivost.

V betlehemski votlini pride do presenetljivo preprostega izraza neskončna božja ljubezen do vsakega človeškega bitja. Zaustavimo se v zrenju Boga v jaslih, ki je zaradi nas postal človek. Sv. Frančišku Asiškemu je prišlo na misel in je 25. decembra 1223 v Grecciu to sporočilo prikazal z živimi jaslicami. Njegov življenjepisec Tomaž Celano pripoveduje, da je Frančišek ves žarel od radosti, ker je v ganljivem prizoru sijala evangeljska preprostost, se slavilo uboštvo in se priporočala ponižnost. Življenjepisec ob koncu omenja, da se je »po tistem slovesnem bedenju vsakdo vračal na svoj dom poln neizrekljivega veselja.«

Frančiškov uvid je presenetljiv. Jaslice niso samo novi Betlehem, ker obujajo spomin na zgodovinski dogodek in ponavzočajo njegovo sporočilo,  temveč so tudi priložnost za tolažbo in veselje. Z jaslicami se praznuje zaveza med Bogom in človekom, med nebom in zemljo. Betlehem, kraj radosti, postane tudi šola dobrotljivosti, ker se tam razodevata usmiljenje in ljubezen, ki povezujeta Boga z njihovimi otroki. Tam se vidno izpričuje bratstvo, ki mora povezovati tiste, ki so po veri bratje, ker so otroci edinega nebeškega Očeta. V tem prostoru občestvenosti se Betlehem sveti kot dom, kjer lahko vsi najdejo hrano. Ime Betlehem pomeni dom kruha, s čimer se na nek način napoveduje velikonočna skrivnost evharistije.

image_pdfimage_print