Epidemija je izpostavila vse, kar je narobe v slovenski družbi in državi
Slovenska država je zadnje mesece živela v času epidemije. Epidemija je razgalila tako dobre kot slabe strani slovenske družbe in njenih ljudi. Več časa smo preživeli v družinskem krogu. Po drugi strani je postalo javno življenje še bolj konfliktno kot običajno. Zadnji meseci so bolj kot doslej razkrili, kako malo v slovenski državi pomenita ustavna demokracija in njena temeljna vrednota – človekovo dostojanstvo. Obenem je epidemija razkrila, kako pomanjkljivo se v slovenski družbi uresničuje vladavino prava. Institucionalne elite kot tudi neformalne družbene elite so se v vseh zadnjih desetletjih bolj izučile, kako vladati s pomočjo prava, kar je zanikanje vladavine prava. Epidemija je odstranila zavese izjemne in vseobsegajoče moči tranzicijskih družbenih elit, ki so pripravljene za ohranitev svoje moči žrtvovati skoraj vse, tudi pravico do življenja.
Kričanje o izmišljenih orbanizmih
V času epidemije smo morali zaradi varstva pravice do življenja in javnega zdravja sprejeti nekatere preventivne ukrepe. Kljub njihovemu sprejetju je do sedaj umrlo že sto ljudi. Večinoma zaradi začetnega podcenjevanja epidemije in posledično nepravočasno sprejetih ukrepov. Epidemija je z vidika vladavine prava in varstva človekovih pravic v Sloveniji tekla dokaj milo. Trenutna izvršilna oblast upravičeno ni razglasila izrednega stanja, saj zanj na podlagi strokovnega mnenja strokovnjakov epidemiološke in ustavnopravne stroke ni bilo potrebe. Država je sicer posegla v nekatere temeljne svoboščine, kot sta denimo svoboda gibanja in zbiranja, a v okviru omejitev, ki jih na podlagi stvarno upravičenih razlogov dopuščajo ustavne in evropske opredelitve teh pravic in svoboščin.
A obveznosti samoizolacije in preventivnih ukrepov za uresničevanje pravice do življenja in javnega zdravstva so bile za nekatere elitne skupine preveč. Kmalu so zaradi njih začeli kričati o diktaturi in izmišljenih orbanizmih trenutne izvršilne oblasti. Še več, omenjene skupine so se v posmeh umrlih zaradi covida-19 in varstva pravice do življenja ter javnega zdravja začele zbirati v središču slovenske prestolnice. Spodbujale so jih dominante družbene skupine, ki so kot zmagovalke prišle iz sistema divje privatizacije in družbene tranzicije. Gre tako za najbolj konservativne elite v slovenski družbi, ki želijo obdržati in obraniti svoje privilegije in zatečeno stanje, ki jim še dolgo po prelomu s totalitarnim režimom omogočajo, da neomejeno črpajo javne finance.
Protestniška obramba privilegijev in bonitet
Epidemija je zato v marsičem ponudila zrcalno podobno slovenskega družbenega življenja. Vsakotedenski demonstranti ne sodijo med najbolj zapostavljene družbene skupine, temveč branijo ustaljene prakse zatečenih privilegijev in bonitet. Zato jih tudi nismo v središču prestolnice opazili, da bi kdaj protestirali zaradi nepoštenega sojenja pred slovenskimi sodišči, arbitrarnih praks prejšnjih državnih in lokalnih oblasti, gospodarskega kriminala oziroma celo zaradi varstva pravice do groba na deset tisoč nepokopanih civilnih žrtev povojnih pobojev.
Različni samooklicani strokovnjaki zato po različnih medijih doma in v tujini opozarjajo o vzpostavitvi orbanovske ureditve tudi v Sloveniji. Po njihovem mnenju naj bi si trenutna izvršilna oblast v slabih treh mesecih podredila vse državne in paradržavne institucije. Vendar prav taki glasovi, ki večinoma prihajajo iz ustaljenih trdnjav posttranzicijske družbe, slikajo vzporedno realnost slovenske družbe nekako po zgledu Ministrstva resnice iz romana Georgea Orwella leta 1984. Vzporedna resničnost zato poskuša zamegljevati utečene dejanske razmere v institucijah slovenske demokratične in pravne države. Slovenska družba in država sta že desetletja v pajkovi mreži ugrabljene države.
Samooklicani mnenjski voditelji strašijo pred avtokratskimi in samovoljnimi praksami trenutne vladajoče oblasti. A Slovenija že leta in desetletja trpi pod lovkami enakih in še hujših samovoljnih praks postkomunistične elite. Te so si v zadnjih treh desetletjih na šestih desetletjih podlage v prejšnjem totalitarnem režimu podredile ne le skoraj vse institucije demokratične in pravne države, temveč tudi večinski javni sektor. Svoje lovke so zaradi močnega položaja v slovenski družbi v dobršni meri prenesle tudi v zasebni sektor. V tej luči je slovenska družba že vrsto let podrejena zasebnim interesom različnih formalnih in neformalnih omrežij znotraj institucij slovenske države. Tem skupinam ni kaj dosti mar za temeljne vrednote slovenske ustavne ureditve, kot so človekovo dostojanstvo, pluralizem, enakost, svoboda in solidarnost. Uresničujejo in varujejo jih le do tiste mere, dokler ne ogrožajo zasebnih ideoloških in finančnih interesov teh elit. Slovenska dežela je zato globoko ujeta v pajkovi mreži.
Preganjanje drugače mislečih
Epidemija in skoraj hkratna zamenjava oblasti sta ideološka navzkrižja med zatečenim stanjem in željami po meritokratskem delovanju državnih institucij še poglobili. V slovenski javni prostor se je vrnilo kričanje, medsebojno obtoževanje in izključevanje. Hkrati pa je epidemija izpostavila vse, kar je narobe v slovenski družbi in državi. V tesnobi zadnjih tednov lahko spremljamo kričanje in obmetavanje različnih političnih in interesnih skupin s korupcijskimi obtožbami. Tranzicijske elite (kljub menjavi izvršilne oblasti) še vedno trdno držijo v rokah več kot dve tretjini organov v državni in javni upravi, v rednem sodstvu in na Ustavnem sodišču RS, na državnih univerzah ter v največjih tiskanih in avdiovizualnih medijih.
Postkomunistične elite so si v zadnjih tridesetih letih tudi s pomočjo privilegijev, ki so jih imele v nekdanjem totalitarnem sistemu, ustvarile vrsto centrov moči. Centri moči v državni in javni upravi in ponekod drugod zasledujejo izjemno pragmatično avtoritarno ideologijo. Takšna avtoritarna ideologija izključuje in zavrača pluralizem v svobodni demokratični družbi, denimo pluralnost v medijih in na vseh področjih izobraževanja. Zato preganja drugače misleče posameznike, medije, verske skupnosti, zasebne osnovne šole, fakultete in univerze. Centri moči, povezani s tranzicijskimi elitami, želijo obraniti enoumje s ciljem zavarovanja svojih zasebnih finančno-ideoloških interesov. Zato so se zaradi zamenjave izvršilne oblasti počutili ogroženi v svojih zasebnih interesih. Vendar ti centri moči tranzicijskih elit še predobro vedo, da nobena izvršilna oblast ne more v nekaj mesecih oziroma celo v nekaj desetletjih pluralizirati državno in javno upravo, ki so jo oni sami poneumljali tri desetletja na enoumnih podlagah prejšnjega režima.
V vrtincu družbene epidemije
Varstvo človekovega dostojanstva in pluralizma kot temeljnih vrednot slovenske države je v času epidemije bilo in bo po njej zato predmet neprestanih napadov avtokratskih skupin, ki že desetletja živijo zaradi samovoljnih praks. Prakse »levega orbanizma«, kot jih je pred časom poimenoval Matej Avbelj, so v slovenski družbi navzoče povsod, najbolj izrazito seveda v institucijah javne in državne uprave. Kričanje o prihodu orbanovskih praks v času diktature je zato po eni strani neprepričljivo, ker so že dolgo navzoče v slovenski družbi. Po drugi strani pa je dobrodošlo, da so posttranzicijske elite v institucijah slovenske demokratične in pravne države ter njihovi sateliti v civilni družbi in zasebnem sektorju končno tudi same sprevidele, da je orbanizem že navzoč v slovenski družbi.
Epidemija je v slovensko družbo prinesla nekaj dobrih praks, kot je zavedanje svetosti življenja ter odgovornosti države in vseh nas za njegovo uresničevanje. Hkrati je znova razgalila temne in sive plati neformalnih in formalnih skupin v pajkovi mreži slovenske pravne države. Najbolj zaskrbljujoče je, da je poglobila medsebojna nesoglasja o temeljnih družbenih vrednotah in nujnosti njihovega ponotranjenja v slovenski državi.
Zdravstvena epidemija se morda končuje, pri tem pa sta slovenska država in družba v vrtincu družbene epidemije, katere rezultati bodo pogojevali življenje v slovenski družbi ter preživetje slovenskega naroda in države v prihodnje.
