Sof 3,14-18a
Tretja adventna nedelja je nedelja veselja, kot jo označuje že prva beseda vstopnega speva: »Veselite se!« Apostol Pavel spodbuja svoje brate Filipljane: »Veselite se v Gospodu zmeraj,« (2. berilo) in Janez Krstnik opominja ljudstvo z razglašanjem veselega oznanila (evangelij). Tudi starozavezno berilo označuje motiv veselja iz kratke knjige preroka Sofonija. Nedeljski odlomek lahko označimo kot himno ali pesnitev veselja Božjemu kraljevskemu veličastju in tolažilno obljubo za prihodnji Jeruzalem (1. berilo).
Prerok Sofonija je pridigal v Judovem, torej južnem kraljestvu, za časa kralja Jošíja in sicer v času njegove verske reforme, uvedene leta 622 pred Kr. Gotovo je pridigal že pred reformo, kar kaže besedilo, ki je pred našim odlomkom, kjer grozi Jeruzalemu in njegovim verskim in političnim voditeljem, ker so pozabili na svoje dožnosti do Boga. Razumljivo je torej, da je po razglasitvi reforme izrazil svoje veselje in k temu pozival svoje sodobnike. Prav to pa kaže, da so originalno Sofonijevo besedilo, ki se nanaša na časovno različno obdobje – grožnje v času pred reformo in veselje ob reformi – poznejši urejevalci besedila, ki so gledali na to že iz neke časovne oddaljenosti, združili v eno samo besedilo.
To pa seveda ne prizadene oznanjevalne vrednosti besedila, kot ga imamo danes. Besede preroka so tudi besede Boga, vabijo ljudi, naj se potolažijo zaradi resničnega upanja, ki preganja strah in vliva veselje. Pri tem pa ne gre za neko fantastično podobo bodočnosti, ampak je čutiti prizadevanje za rešitev ljudstva, ki bi ga rad rešil na moralnem področju. Za Sofonija posvečevalno bistvo upanja ni le osvoboditev zunanjih zemeljskih resničnosti, pa tudi ne spoprijaznjenje z zgodovino, ampak neznana moč in tisto resnično veselje, ki se dotakneta tistih, ki zaupajo v Gospoda. Ob pozornem pogledu vidimo, da gre za krščansko voščilo adventa, ki ga je oblikoval apostol Pavel z besedami: »Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju« (Rim 15,13).
Poudarek preroka pa je na pričakovanju. Sedanji čas s svojimi katastrofami odlaga zmago upanja v eshaton, to je v konec časa. To je. pomembno tudi za naš sedanji čas, poln moralne izprijenosti in terorizma. Tu je odgovor na vprašanje, zakaj Bog vse to dopušča, zakaj ne udari in takoj ne uresniči svojega kraljestva. Res je, da je Božje kraljestvo dar, res je pa tudi, da ga je treba vsaj delno zaslužiti. Razpeti smo torej med svojo željo po takojšnjem uresničenju Božjega kraljestva in njegovim dokončnim uresničenje. Božje kraljestvo je že med nami, je pa naša dolžnost sodelovati tudi po svojih skromnih močeh za njegovo uresničenje. Zato veselje tretje adventne nedelje ni samo zaradi bližine božiča, spomina začetka odrešenja, ampak tudi zaradi našega članstva v Božjem kraljestvu, ki ga uresničujemo z vztrajnim ponavljanjem molitve, ki nas jo je naučil Kristus: »Pridi k nam tvoje kraljestvo!«
