Teološka razmišljanja

200

I. del
Verske resnice

a – Izvirni greh (nadaljevanje)

2) Moderna razlaga

Po tridentinskem koncilu, posebno pa v zadnjem stoletju, so vse znanosti silno napredovale, med njimi tudi biblične in teološke. Ko bi danes kdo hotel napisati strnjeno katehetsko razlago o istem predmetu,* bi jo mogel takole formulirati:

Po sv. Pavlu (Kol 1, 17-20) je Kristus podoba nevidnega Boga, in vse je bilo ustvarjeno v njem, po njem in zanj, tudi prva človeka, moški in ženska (iš in išà, mož in možinja, 1Mz 1,27), katerih potomci naj bi po dolgi dobi razvoja svojih duševnih in duhovnih moči dosegli sposobnost sprejeti evangeljske kreposti. Zato jima je priporočil, naj si ona sama in potem tudi njihovi otroci najprej toliko izurijo svoj um in voljo, da bodo sposobni pridobivati si hrano iz »zelišč s semenom in sadnih dreves«, predvsem pa od vseh živali na zemlji (1Mz 1,28-30). V kamniti dobi se je med leti 35000 in 10000 pred Kristusom v človeku pričel prebujati tudi duh ali sposobnost dojemanja verskih resnic, kakor se to da razbrati iz umetniških slik v podzemeljskih jamah,** ki nam pričajo, da je prazgodovinski človek veroval v neko nadzemsko silo, v neko višje bitje, ki združuje v sebi vso moč in je v tesni zvezi s človekovim omejenim bivanjem na svetu. Nebesni svod z vsemi svojimi različnimi pojavi je pa tudi povsem naravno vplival na to, da je primitivni človek tej nadzemski sili začel pripisovati transcendenco in veličastnost.

* II nuovo Catechismo olandese, Torino 1969, p. 311-324; Johannes Feiner-Lukas Vischer, Nuovo libro della Fede, Brescia 1975, p. 286-297; Commissione episcopale per la Dottrina della Fede, la Catechesi e la Cultura, Signore da chi andremo? II Catechismo degli adulti, Roma 1981, p. 65-66, 512-516; Bruno Korošak, Saggi di teologa dogmatica, Gorizia 2007, p. 82-118, 158-171; Gerard Du Ry van Beesc Holle & Co., Zgodovina v slikah, I: Prazgodovina, Ljubljana 1974; Mircea Rliade, Storia delle credenze e delle idee religiose, vol. I, Firenze 1979.
** Eliade, Storia, I p.27-29; Tony Allan, The Down of Civilisation. Readers Digest illustrated History of the World, 2004, Europe.

V 7. tisočletju pred Kristusom se je na Bližnjem vzhodu dopolnilo ustvarjanje človeka s tem, da je tudi njegov duh toliko dozorel, da je lahko v neki višji moči nad nami zaznal osebnega Boga. S tem se je uresničila zamisel Božjega Sina sostvarnika človeka v večnosti. Tudi človekovo okolje se je izpopolnilo s prehodom človeka k poljedelstvu in živinoreji, in zadnji redaktor 1. Mojzesove knjige je postavil v to dobo Adama in Evo (2 pogl.), ki sta živela v »vrtu proti vzhodu v edenu« (2,8). Besedo eden Grki prevajajo z razkošjem, latinski prevodi z rajem, neko primitivno pleme v Avstraliji pa kot življenje brez vseh prepovedi in greha.* V takem okolju si je Adamova žena zaželela obilno potomstvo in v ta namen si je priskrbela talisman z izrezljano kačo; kača je namreč bila vedno simbol življenja: pozneje so jo nosili na svoji tiari faraoni, in celo Mojzes jo je izobesil na bronasti drog kot edino zdravilo proti zastrupljenju (4 Mz 21,6-9) in je še danes simbol ozdravljanja pred lekarnami. Po sveti knjigi Perzijcev Bundahiš pa je porodila dvojčka telesno pohabljena, ki ju je Adam zavrgel in zahteval, da ju žena ubije; ona pa ju ni hotela vreči med smeti, ampak ju je spekla in ju skupaj z možem použila (“sad drevesa življenja”) …** Iz njunega nespametnega dejanja se je pri kanaanskih plemenih razvilo prepričanje o izredno dobrodejnih posledicah ubijanja prvorojencev (Mdr 12, 3-5). Tako se je tudi Abraham odločil, da ubije svojega prvorojenca in ga daruje Bogu (1Mz 22), in vsi Hebrejci so potem bili prepričani, da je to Božja volja in da je treba prvorojence od Boga “odkupiti” s primerno daritvijo (2Mz 13,1-13; Lk 2,23). Ob tej priliki je človek spoznal še to, da je brezosebna nadzemska veličastna moč v resnici človeku prisotni osebni Bog, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Pred tem dogodkom Eva in Adam nista še poznala pojmov o dobrem in zlu, o smislu duševne smrti, po njem pa je, kakor trdi sv. Pavel (Rim 5,12), dobesedno »prišel na svet greh in po grehu smrt na vse ljudi, ki grešijo«.

* Eliade, Storia, I p. 44.
** Bundahiš or The original Creation, 15 pogl.; in: The sacred Books of the East, vol. 5. Delhi 1880, str. 57: »From them was bom in 9 months a pair, male and female, and owing to tenderness for ofFspring the mother devoured one and the father one. And aftervvards Aiiharmazd took tenderness for ofFspring away from them, so that one may nourish a child and the child may remain«. — Običaj pobijanja in použivanja otrok je še vedno živ pri nekaterih primitivnih plemenih v Južni Ameriki; glej Luigi Cocco, Parima, dove la terra non accoglie i morti, Roma 1975, p. 240.

Adamov greh je bil torej v tem, da se je po svoji pameti odločil, da je treba oba spačka pobiti, ne da bi se prej obrnil k Bogu, Gospodu vsakega človekovega življenja, da bi zvedel, kaj naj z njima stori. Eva je pri tem bila pametnejša, čeprav je ubogala Adama: vrgla je v smetišče talisman s kačo in po rojstvu Kajna vzkliknila: »Dobila sem moško dete po Gospodu« (1Mz 4,1); prav tako je po porodu Seta rekla: »Bog mi je dal drugega potomca namesto Abela« (1Mz 4,25). Oba sta se za svoje neumne pregrehe srčno pokesala (Mdr 10,1); oba sta Bogu že opravljala daritve in sta svoje otroke versko vzgajala. Kajn se je po uboju svojega brata Abela pokesal in se zaupno obrnil k Bogu za pomoč (1Mz 4,12-15).

Adam pa si ni mogel kaj, da ne bi svoje samovolje in bojevitosti, že podedovane od svojih prednikov, z vzgojo prenesel na svoje otroke. To nagnjenje k nasilnosti imenujemo izvirno, ker je od vsega začetka razvoja prisotno v vseh.* Po pričevanju Svetega pisma je eden od Kajnovih potomcev Lameh zatrjeval, da bo ubil vsakega dečka, ki bi mu »prizadel prasko« (1Mz 4,23). Slavni Mojzes, ki ga častimo kot svetnika, je svojim rojakom strogo zabičeval, da morajo neizprosno pobiti svojega lastnega brata, svojega sina, svojo lastno ženo, ali svojega prijatelja, ki bi jih hoteli zavajati k malikovanju (5Mz 13,7-10); morajo tudi popolnoma iztrebiti prebivalce svojih mest, v katerih častijo malike, to je ne samo moške, ampak tudi ženske, vse otroke in celo vse njihove domače živali (v. 13-18). Veliki svetniški prerok Elija je zapovedal poklati 450 Baalovih svečenikov (1Kr 18,40) in prerok Zaharija je staršem zapovedal, da morajo sami pobiti svoje otroke, ki bi jih zasačili pri malikovanju (Zah 13,3). V 16. in 17. stoletju krščeni Španci in Portugalci niso hoteli slediti Jezusovim smernicam, ampak so pod pretvezo navedenih starozaveznih zapovedi o pobijanju malikovalcev tudi oni neusmiljeno mučili in klali prvotne indijanske naseljence v Ameriki.**V prejšnjem 20. stoletju sta višek nasilja dosegla krščena kristjana Hitler in Stalin, ki sta oba ne samo dala pobiti ampak tudi znanstveno mučiti v zloglasnih taboriščih nedolžne ljudi, 6 milijonov Hitler, 20 milijonov Stalin. Kaj naj rečemo o naši dobi, ko nam statistike poročajo, da je vsako leto spolnih posilstev žena okoli 80 milijonov, splavov pa 46 milijonov, ki jih povzročajo tudi neštete krščene matere? In kaj o tolikih v cerkvi poročenih parih, v katerih od nasilja možje dobesedno podivjajo in se znašajo nad svojimi ženami in otroki?

* Glej Bruno Korošak, Teološki esej o genocidih, Nova Gorica 2006; Giuliana Parotta, Religione e violenza, Trieste 2007; D.G. Dutton, The abusive personality. Violence and control in intimate relationship, New York 2007; Christian Gostečnik, Relacijska paradigma in travma, Ljubljana 2008, p. 71-188; Rene Girard, Krščanstvo in modernost, “Tretji dan” 41 (2012-3/4) 5-6.
** Glej Korošak, O genocidih, str. 12-13

Iz teh par vrstic bi se morda že dalo razbrati, kaj reči o prekletstvu, s katerim škofje na vesoljnem cerkvenem zboru v Trentu, 17. januarja 1546, pretijo vsem, ki bi proti nauku svetega Pavla trdili, da Adam ni prenesel svojega greha na ves človeški rod.* V resnici sveti Pavel v svojem pismu Rimljanom 5, 12 tega ni učil, saj je dobro poznal Božjo besedo v Jeremiju 31,29-30 o strogo osebni odgovornosti za greh: »Vsak bo umrl zaradi svoje krivde« in v Ezekielu 18,20: »Sin ne bo nosil očetove krivde«. Vatikan je indirektno preklical ta tridentinski kanon, ko je leta 1979 v uradni latinski izdaji Neovulgate Pavlovo besedilo navedel pravilno.** Dobro bi bilo, da bi to tudi pastoralni delavci imeli pred očmi in ne govorili več, da je oblivanje otrok s krstno vodo nujno potrebno za odpuščanje izvirnega greha. Saj je recimo Henoh, ki je bil potomec Kajna in pogan, ki bi torej po mnenju tolikih naših teologov moral po smrti iti pred pekel, ker ni bil krščen, pa je vendar po Svetem pismu stare in nove zaveze (4Mz 5,24; Sir 44,18; Heb 11,5) bil vzet v nebo kakor Marija; ni pa bil vpisan v seznam svetnikov kakor Elija, ker so temu nasprotovali teologi iste struje.

* Glej Concilium Tridentinum, sessio V, 17 lan. 1546 (in: Henricus Den- zinger – Adolfus Schonmetzer, Enchiridion symbolorum definitionum et declarationum de rebus Fidei etMorum, Barcinone 1967, n°. 1512): »Si quis Adae praevaricationem šibi soli et non eius propagini asserit nocuisse … et poenas corporis tantum in omne genus humanum transfudisse, non autem et peccatum, quod mors est animae, anathema sit, cum contradicat Apostolo dicenti: ‘Per unum hominem peccatum intravit in mundum, et per peccatum mors, et ita in omnes homines mors pertransiit, in quo omnes peccaverunt’«.
** Namesto »in quo« (Adam), ima Neo-Vulgata v Rim 5,12: »eo quod omnes peccaverunt«, točno tako, kakor ima že Dalmatinova biblija iz leta 1584: »zato, ker so vsi grešili«. Če se spomnimo, da je treba v modernih jezikih grški aorist včasih prevesti s sedanjikom, bi morali latinsko prevesti tako: »In omnes homines qui peccant mors (animae) transit«, po slovensko: »vsi ljudje ki grešijo, (duhovno) umirajo«, kakor ima tudi moderni ameriški prevod iz leta 1999: » … and so everyone must die«.

Po svetem Avguštinu (+ 430) velja za vse razprave o Materi Božji to temeljno pravilo: »O sveti devici Mariji nočem obravnavati nobenega vprašanja o grehih zaradi časti dolžne Gospodu.«* Vendar je tudi njega zavedel fantastičen prevod Psalma 51(50),7 kakor ga navajajo še v najnovejšem prevodu iz leta 2010: »Glej, s krivdo sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati«. Zato je trdil, da se vsi zakonci pri spolnem objemu omadežujejo z orgazmom** in tako mnoge nasledke izvirnega greha prenašajo na svoje otroke. Zato so nekateri umetniki Marijina starša upodabljali kot zakonca visoke starosti, da bi Marijino spočetje bilo brez madeža. To napačno mnenje je trajalo vse do leta 1984, ko je papež Janez Pavel II. v enem od svojih nagovorov razglasil spolni akt katoliških zakoncev, opravljen s pravim namenom, za liturgično dejanje.*** Najnovejši slovenski prevod pa v opombi prizna, da David namesto “v grehu” zatrjuje: “v vročini”, ali “v vročici”, to je “v orgazmu”, toda ne v “grehu”.

* Augustinus, De natura et gratia, 36, 42 (PL 44, 267).
** Augustinus, De nuptiis et concupiscentia, 1, 24 (PL 44, 429).
*** https://www.vatican.va/content/john-paul-ii/it/audiences/1984/documents/hf_jp-ii_aud_19840704.html

Sv. Cezarij, škof v Arles-u (+542), je v svoji 229 pridigi, ki jo tudi beremo še dandanašnji v naših brevirjih 9. novembra, trdil, da smo vsi pred krstom bili hudičev tempelj, da smo pa s krstom postali Kristusovo svetišče, ker je takrat »Kristus izgnal hudiča iz naših src« (tako v latinskem izvirniku, ne pa v slovenskem prevodu). Ker je pa isto učil že sv. Avguštin, so liturgisti v krstni obred brž uvedli tudi obredno izganjanje hudiča iz novorojenčkov. Ko bi se škof Cezarij pri branju sv. Pisma malo ustavil, bi pri molitvi Psalma 21,11 lahko bral: »Od materinega telesa si ti moj Bog«: gotovo torej pred krstom; glej tudi v Psalmu 71,6: »Nate sem se opiral od materinega telesa, od naročja moje matere si moj varuh«. Posebno bi mu pomagal sv. Pavel, ki v pismu Galačanom 1,15 trdi: »Bog me je poznal že v materinem telesu in me poklical«; in Luka 1,13 ve, da je Zaharijev sin Janez bil že »v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom«. Niso torej vsi novorojenčki hudičevi sinovi. Moderni znanstveniki nas opozarjajo, da vse moralne, etične in estetične norme prihajajo v posameznika od zunaj, in da je posebno mati tista, ki v devetih mesecih nosečnosti s svojimi čustvi in mišljenjem lahko oblikuje bodočo osebnost zaplodka v dobrem ali tudi v slabem smislu*. Gotovo pa je sv. Ana napravila vse, da so se vse umske in duhovne osnove njene hčerke Marije že v njenem telesu tako lepo razvile, da je tudi ona že takrat lahko dojemala prisotnost Svetega Duha.

* Glej Thomas R. Verny & John Kelly, Vita segreta prima della nascita, Milano 1981; Joaquin M. Arrago Mitjans, Psicologia religiosa e morale del bambino. Genesi e sviluppo della sua religiosita e moralka, Torino 1970; Sestra Dorothy M. Berridge, Crescere in maturità, Sviluppo morale ed educazione cristiana, Assisi 1971.

image_pdfimage_print