Pilatova blaznost

1

Resna znamenja o Pilatovi bolezni so se pokazala precej pozno; šele tedaj namreč, ko je moral upravitelj po Vitelijevem ukazu zapustiti Judejo, to je leta 36.

Toda globoka sprememba v značaju, spočetka Pilatu samemu nevidna, je nastopila v letih, ki so prišla po Jezusovem križanju. Izsiljena obsodba one skrivnostne žrtve je v zaprti Pilatovi duši vzbudila občutke, kakršnih ni bil vajen, nepričakovane in vznemirljive misli.

V že dobro dolgih letih, ki jih je preživel v službi cesarjevi, se mu ni bilo še nikoli primerilo, da bi bil imel opravka z obtožencem te vrste. Vsi drugi so si prizadevali, da bi izpričali svojo nedolžnost, govorili so, tudi če jih ni nihče vprašal, kričali ko obsedeni, prosili pravice ali usmiljenja. Ta ubogi Galilejec pa se je kazal nebrižnega za svojo usodo. Pilat je z velikim trudom zvlekel iz Njega nekaj stavkov nejasnega pomena. Na poslednje vprašanje, najvažnejše in najresnejše, ni dobil odgovora.

Pilat te molčečnosti ni mogel pripisovati dušni otopelosti: še se je spominjal plamteče in presunljive luči, ki je prihajala iz tistih oči. In prav ta luč ga je nenadno izpodbodla, da je vprašal obtoženca, kaj je resnica; vprašanje, ki si ga niti sebi samemu nikoli ni stavil, še manj pa je mislil, da se bo kdaj obrnil z njim do katerega tistih Judov, ki jih je zaničeval kot povsem manjvredna bitja. Jezus ni odgovoril in njegov sodnik je sam v sebi premišljal besede, ki bi jih bil povedal, če bi bili njemu zastavili to strašno vprašanje.

Toda sprememba v Pilatovi duši je izvirala zlasti iz žgočega srda, ki ga je v njem pustilo vedenje judovskih poglavarjev tistega viharnega dne, iz spomina na premoč in skoro nasilje, s katerim so prihajali nanj.

Med svojim vladanjem je neštetokrat brez usmiljenja dal obsoditi, pobijati in moriti njihove brate in vsakokrat so se duhovniki pritoževali zoper njegovo krutost in se upirali obsodbam ter se skušali pritožiti v Antiohiji in v Rimu. Onega dne pa se je zgodilo neverjetno. Prvič, kar je živel v Jeruzalemu, je skušal rešiti življenje, oprostiti človeka iz tega umazanega ljudstva, a je vendar videl, kako vstaja proti njemu judovska jeza in sovraštvo duhovnikov. Niso marali, da bi obsojal krivce, pa tudi niso trpeli, da bi izpustil nedolžnega človeka. Nasprotovali so mu v vsakem primeru, ob sleherni odločitvi, nalašč. Sovražili so ga in iskali vseh poti, da bi mu spodmaknili tla. Obsodbo nad tem posebnim človekom so s silo zvlekli iz njega; s tem namreč, da so se zatekli k pravemu pravcatemu izsiljevanju: zagrozili so mu, da ga bodo ovadili v Rimu, da je sovražnik cesarja.

Čas je mineval, toda Pilatu ni uspelo ne pozabiti ne odpustiti te spletke in žalitve. Ni skušal rešiti Jezusa iz ljubezni do domnevnega Mesija ali iz čistega usmiljenja, temveč edinole, ker je videl, kako ga sovražijo prav tisti ljudje, ki so sovražili rimsko gospostvo in človeka, ki ga je tiste dni zastopal v Judeji. Za trenutek se je čutil Jezusu blizu in skoraj združen z njim v neutešljivem sovraštvu, ki je družilo namestnika gospodarja zemlje in preganjanega Kralja z onega sveta. Toda ni ga mogel rešiti, in ni se mu posrečilo pozabiti na tisti poraz.

Pilat, prijatelj in varovanec nasprotnika Judov Sejana, je bil sicer vajen sovražiti in preganjati Jude, toda od tistega dne je čutil, kako v njem potisočerjeno raste odpor, ki ga je vedno vzbujala v njem ona umazana drhal. Po letu 30 je postajal bolj in bolj nezaupljiv, bolj in bolj neizprosen in vedno krutejši: zdelo se je, da se je namenil uničiti in ne vladati predrzno in prepirljivo ljudstvo. Vsako mrmranje je bilo kaznovano, vsak prestopek je trdovratno preiskoval celo do najbolj oddaljenih krivcev, vsak začetek nemira je neusmiljeno zadušil. Če so zasledili člane skrivnih družb, so jih strašno mučili, da bi izdali tovariše. Pilat ni spustil nobene prilike, da bi ranil ljubosumno samoljubje podložnikov in onečastil sveto mesto in celo tempeljsko obzidje z rimskimi znamenji. Navaden šepet je lahko človeka veljal življenje. Vsak poskus upora je bil znamenje za pokol nedolžnih. Pilat je zahteval od Vitelija ojačenja in se opravičeval, da se pripravlja splošna vstaja po vsej Judeji, toda z novimi vojaki je ob najmanjšem ugovarjanju redčil prebivalstvo tudi v krajih daleč od Jeruzalema. Leta 36 je na primer zvedel, da se je množica Samarijanov napotila na goro Garizim, da bi, kakor so govorili, izkopali neke svete posode, ki so bile tam zakopane za Mojzesa. Samarijani so imeli s seboj samo motike in lopate, a Pilat se je bal, da bi zbor nekaj sto gorečnikov, čeprav so bili neoboroženi, utegnil privesti do novih neredov in zmešnjav.

Brž je poslal tja dva oddelka s poveljem, naj pobijejo vse te nenadne kopače, če se ob prvem povelju ne bi vrnili domov. Samarijani niso poslušali in iz klanja, ki je prišlo, se je mogel po čudežu rešiti en sam človek. Ta morija, okrutnejša in manj upravičena od drugih, ni razburila le Samarije, temveč tudi vse bližnje pokrajine. Strahotni odmev je dospel celo do Antiohije, kjer je stoloval sirski namestnik.

Vitelij je bil že pred časom zapazil, da Pilatova krutost raste brez vidnih in upravičenih razlogov. Bal se je, da ne bi škodovala trdnosti cesarskega gospostva. To pot je začutil bližnjo grožnjo prave pravcate vstaje. Upraviteljevo nasilje je spravljalo v nevarnost oblast samega cesarja. Da se izogne hujšemu, se je namestnik odločil, da bo odstavil Pilata, in mu je zapovedal, naj zapusti Jeruzalem ter takoj odide v Rim, da opraviči svoje delo pred cesarjem.

nadaljevanje sledi