28. november – 1. adventna nedelja

12

Jer 33,14-16

Advent se začenja z odlomkom iz Jeremijeve knjige, ki obljublja Davidovo mladiko pravičnosti in Judovo rešenje, odlomek, ki je nastal v izraelski skupnosti po povratku iz babilonskega izgnanstva in je bil pozneje vključen v Jeremijevo knjigo, saj vemo, da je bil Jeremija nasilno odveden v Egipt. Poleg tega se naš dvovrstični odlomek iz 33. poglavja skoraj dobesedno sklada s prav tako dvovrstičnim odlomkom iz 23. poglavja, ki so ga vsaj v času urejevalca Jeremijeve knjige imeli za pravo prerokovo besedilo. Če poleg našega besedila upoštevamo še nadaljevanje, potem ugotovimo, da vse skupaj jasno razodeva nek obrambni namen. Besedilo se hoče boriti proti ozračju razočaranja in dvoma, ki je nastalo predvsem po dovršitvi skromnega jeruzalemskega templja leta 515 pred Kr. namesto leta 586 razdejanega Salomonovega. Takrat so povratniki iz babilonskega izgnanstva pričakovali, da se bo v namestniku perzijskega kralja Zerubabelu, zadnjem potomcu Davidove dinastije, uresničila nova judovska država. To pa se ni uresničilo in Zerubabel izgine iz zgodovine, ne da bi vedeli kaj o njegovi usodi.

Očitno so bili Božji načrti drugačni od tistega, kar so pričakovali Izraelci. Pri njih kralj ni mogel biti despot, samovladar. Njegova najvišja oblast je izhajala iz Božjega prava in cilj njegove dejavnosti je bila pravičnost. Njegova najvišja naloga je bila omogočiti, da bo odnose med njegovimi podložniki oblikovalo Božje pravo. Kralj ni bil absolutni nosilec odrešenja, ampak je jamčil svojemu ljudstvu Božji blagoslov samo v toliki meri, kolikor je sam zvesto izpolnjeval Božje zapovedi. Taki kralji so bili pa v izraelski zgodovini redki.

Zato je razumljiva napoved v našem berilu. Izraelu je bilo treba dopovedati, da je obljubljeno odrešenje na drugi ravni, ne na politični, kot so to pričakovali. Davidova pravična mladika, ki jo bo Bog obudil, bo duhovni vladar. Napoved ne pove, kdaj se bo to zgodilu, iz zgodovine pa vemo, da se je to uresničilo v Jezusu, kot pričata oba rodovnika na začetku Matejevega in Lukovega evangelija. V novi zavezi je Kristus tista Davidova mladika, katere najvišja oblast izhaja iz Božjega prava in ima za cilj pravičnost. Po njegovem odhodu k Očetu pa bi morali skrbeti za to njegovi namestniki, torej papeži. Bi morali pravim zato, ker niso vedno skrbeli. Pa ne mislim tukaj na zloglasnega Borgijca Aleksandra VI., ki še daleč ni bil najslabši od vseh – o tem se lahko prepriča vsak, ki si ogleda zgodovino tako imenovane Marozijine dinastije v 9. in 10. stoletju po Kr. Toda za razliko od izraelskih kraljev, kjer so bili redki nosilci odrešenja, je bila velika večina papežev kos svoji nalogi.

Danes raje kot o Božjih zapovedih govorimo o človekovih pravicah. Če bi se jih res držali, tudi Božjih zapovedi ne bi kršili. Kako je pa v resnici, nam pove naša zgodovina. Pustimo ob strani fašizem in nacizem, ki sta praktično mrtva. Še vedno pa je živ totalitarni komunizem, še vedno sedijo v slovenskem Državnem zboru ljudje, ki se označujejo za “ponosne naslednike komunistične partije”. Še vedno imamo sodišča, ki ne sodijo po pravici in si ne prizadevajo za pravičnost in pravico, ampak sodijo po navodilih politikov, ki hočejo priti na oblast, čeprav nimajo nobenega programa, samo da bi kradli in ropali še naprej. In ko imamo vlado, ki si prizadeva spoštovati človekove pravice, jih ni sram ne laži in obrekovanja, niti nasilnih protestov, samo da bi uresničili prizadevanja tistega, ki se skriva v ozadju od raja naprej, to je hudiča. In ponovno poudarjam Kristusovo navodilo: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo!« (Mr 9,29).

image_pdfimage_print