10. poglavje: Sodni postopek zoper Jezusa

Pred Hanom

Jezusa so po stopničasti poti, nato pa po strmih ulicah, prav tam, kjer je pred eno uro prišel, privedli skoro tja, od koder je bil prišel. Jeruzalem je ponoči nenavadno mesto brez časa, kjer si današnji obiskovalec lahko predoči nočno pot Kristusa in trume sovražnikov, ki ga je obdajala. V temi človek pozabi na vse ogromne, prav tako nesorazmerne kakor neprimerne zgradbe, ki jih je brez ozira na gradbena izročila dežele postavila pobožnost mnogih rodov. Videti je samo visoke zidove, ozke stopničaste ulice, gladki, spolzki tlak in jaške neprodirne teme, ki se nenadoma odpro tam, kjer so hiše prek ulice povezane med seboj s prostimi loki. Po mnogih uličnih vogalih spe v svoje plašče zavite postave. Pot trpljenja, ki se je 2ačela ob tej uri, je šla v takem okolju: končala se bo na Golgoti.

Kam so peljali Jezusa? Ta podrobnost je važna. Nanjo natančno edini od vseh štirih evangelistov odgovarja Janez: k nekdanjemu velikemu duhovniku Hanu. Škoda, da je besedilo 4. evangelija o tem precej zmedeno. V njem beremo, da »so najprej peljali Jezusa k Hanu; bil je namreč tast Kajfu, ki je bil tisto leto veliki duhovnik« (18,13); sledi prizor zasliševanja in Petrove zatajitve, ki se zdi isto, kar pripovedujejo o njem sinoptiki pri Kajfu. Sledi 24. vrsta, ki pravi, da »ga je tedaj Hana poslal zvezanega k velikemu duhovniku Kajfu«. Če hočemo najti logično povezavo in obenem soglasje s sinoptiki, moramo 24. vrsto postaviti za 13. in 14., kakor je tudi sicer v starem sirskem rokopisu in pri Cirilu Aleksandrijskem. Toda tako nenadoma ne vemo več, kaj je pravzaprav Hana govoril Jezusu.

Kljub temu pa je preprosto dejstvo, da so obtoženca najprej peljali k Hanu, pomembno. Kdo je bil Hana? Nekdanji veliki duhovnik. To mesto mu je v I. 7 po Kr. zaupal legat Kvirin; ohranil ga je do I. 14, ko je prišel v Rimu na oblast Tiberij. »Precej časa,« pravi ložef Flavij. Čeprav so ga Rimljani odstavili, je še dalje užival velik ugled v duhovniških krogih. Dokaz temu, da je zapovrstjo moglo priti do naprsnika in mitre pet njegovih sinov in njegov zet. Bil je sposoben človek. »Nihče ni bil bolj zvit od njega, ko je šlo za obogatitev,« pravi zopet Jožef Flavij. Nadvse verjetno je, da je v češčenju, ki so mu ga izkazovali, in v vplivu, ki no mu ga priznavali, čutiti protirimsko razpoloženje. Moralno je bil brez najmanjšega dvoma vodja judovskega občestva. Tako je mislil Renan, ki gleda v njem »glavnega začetnika strašne žaloigre . . . resničnega začetnika pravnega umora, ki se je zgodil.«

Kaj je rekel Jezusu? Morda nič. Bilo mu je dovolj, da je vlekel niti tistih, ki so navidezno vodili zadevo. Ko jo je že začel, je vedel, kako mora končati. V duhu gledamo, kako si stojita nasproti togi, v svojem formalizmu okosteneli starec, tajno vdan vsem strastem, ki jih zasejeta v človeško srce častihlepje in strah, in mladi prerok, ki je nekega dne zalučal v obraz ljudem njegovega kova prekletstvo “pobeljenih grobov”. Ko si je Hana Jezusa ogledal, ga je poslal drugam.

Starinoslovci in razlagalci Svetega pisma se precej nagibajo k misli, da sta oba velika duhovnika, prejšnji in sedanji, prebivala v isti palači, ki jo je ločilo samo dvorišče. Medtem so Jezusa gotovo zaprli v ječo. Na mestu, kjer menijo, da je bila palača velikih duhovnikov, v ozadju s slonovo kostjo in z zlatom okrašene grške kapele, je prostor z nizkim stropom, ki spominja na male zakristije, baje ječa, kjer je Kristus prebil tisto noč nekaj ur. Zidovi so tu pokriti s plemenito kamenino rahlo modre barve; skozi okno visoko pod stropom pada slap zlate luči. Toliko krajev v Jeruzalemu govori romarju samo s spomini, ki jih prinese s seboj, in z nevidno duhovno zalogo, ki jo je nakopičila tamkaj dvatisočletna pobožnost!

Pred Kajfom

Nato so pripeljali Jezusa pred Kajfa. Jožef Kajfa je bil tedaj veliki duhovnik in zato odgovoren za politično-versko sojenje, ki so ga sprožili proti Jezusu. Za velikega duhovnika ga je 1. 18 po Kr. postavil deželni upravitelj Valerij Grat. Posrečilo se mu je, da se je na tem mestu obdržal ves čas Pilatovega vladanja v Palestini; odstavil ga je šele 1. 36 sirski legat Vitelij. Če je bil ta človek tako dolgo na tem težavnem mestu, kjer so se že dolgo časa naglo izmenjavali njegovi nosilci, se zdi, da je bil zelo prožen in prilagodljiv. Bil je, jasno povedano, eden tistih neredkih častihlepnežev, ki jih povsod in v vsakem času znajo uporabiti mogočniki kot orodje. Najmočnejše gibalo te podle duše je bil gotovo strah, strah pred neprijetnostmi, ki ga dobro poznajo uradniki. Pustolovec, ničè, si dovoljuje motiti ustaljeni red in morda vznemirjati Rim? Bogoslovje je bilo samo pretveza, da so se ga znebili.

Medtem so prihiteli v palačo velikih duhovnikov svečeniki, pismouki in starešine ljudstva, ki so jih obvestili, da so Jezusa prijeli. Okrog Kajfa se je torej zbral nekakšen svêt. Tu pa nastane kronološko vprašanje. Zdi se, da se štirje evangelisti ne ujemajo o času Jezusovega zasliševanja. Po sv. Mateju in sv. Marku gre za nočni sestanek pred petelinjim petjem. Ko se je zdanilo, naj bi bil že drugi sestanek. Četrti evangelij govori samo o enem zaslišanju ponoči, medtem ko sv. Luka tudi govori samo o enem, izvršenem nato, ko sc je že zdanilo (Mt 26,57.66; Mr 14,53.64; Lk 22,54.66.71; Jn 18,13.14 in 19,23). Trije razlogi nas nagibajo, da raje sledimo časovnemu zaporedju prvih dveh, to je, da sprejmemo nočno zaslišanje neuradnega značaja, ki je bilo pred onim v velikem zboru. Take in podobne sestanke, na primer tistega, kjer so sklenili Jezusa prijeti smo že videli. Tudi psihološko je zelo razumljivo, da se ljudem, ki so se za to odločili, mudi, da se zbero tudi sredi noči, da bi videli tistega, ki so se ga polastili. Če je bil samo nočni sestanek, ki bi bil pred velikim zborom, bi bila to tako očitna protizakonitost, da je judovski formalizem ne bi odobril. Mišna namreč jasno pravi: »Sojenja, kjer gre za človekovo življenje, morajo biti pri dnevni svetlobi.«* Zato ni težko obnoviti spletke: od Ana so Jezusa odpeljali pred skupino listih, ki so sklenili Jezusa umoriti. Ko se je zdanilo, so sklicali veliki zbor, da “sodi”, čeprav je bila odločitev že prej sklenjena in se ji je moral veliki zbor pridružiti. Tako presenečeno ljudstvo ne bo moglo ugovarjati, rimske oblasti pa bodo postavili pred izvršeno dejstvo. Vse to ustreza, kot vemo, Kajfovemu namenu. Ne smemo namreč pozabiti (kakor nas spominja sv. Janez), da se je prav on skliceval na državne razloge in želel, da »en sam umrje za ljudstvo.«**

* Kadarkoli med tem in naslednjimi poglavji navajamo talmudova besedila, da bi primerjali njegove predpise z dejanji tistih, ki so sodili Jezusa, zahteva najosnovnejše poštenje, da povemo prej tole: ker je bil talmud (vsaj v svojih najstarejših delih) sestavljen dvesto ali tristo let po Kristusu, ni gotovo, da so običaji, ki jih najdemo v njem uzakonjene, veljali že v Jezusovem času. Vendar mnogo avtorjev to dopušča, ker se zdi, da judovski tradicionalizem dovolj jamči za trdnost običajev in je tudi sicer talmudistična zakonodaja popolnoma na liniji Mojzesove.
** Vendar vsi razlagalcine dopuščajo nočnega zasliševanja.

Veliki duhovnik je vprašal Jezusa po njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus je odgovoril: »Jaz sem očitno govoril svetu; vedno sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje in na skrivnem nisem nič govoril. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim govoril; glej, ti vedo, kaj sem jim povedal.« Odgovor je bil prav tako spreten kakor resničen; molčal je o učencih, da jim ne bi naredil težav in bi postavil zadevo na pravo mesto – sojenje z določenim namenom, kjer je vsako zasliševanje posmeh. »Ko je pa to rekel, je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, Jezusa udaril in rekel: ›Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?‹« (Jn 18,20.22). Če ne bi bilo očitno, da skrb za zakonitost ni motila Kristusovih sovražnikov, bi videli, da je bil udarec odločno protizakonit. Talmud je namreč določil kazni za sodnika, ki bije ali da biti obtoženca.*

*Sicer pa je težko vedeti, kdo od obeh, Kajfa ali Hana, je imel z Jezusom razgovor, o katerem poroča sv. Janez (18,24); zdi se, da misli prej na Kajfa.

Toda očitno je, da so se odločili, da ne bodo upoštevali zakonitih oblik, razen kolikor bi jih mogli obrniti zoper Jezusa. Pri vsaki razpravi, kjer je šlo za glavo, sta morali nastopiti vsaj dve priči; beseda enega samega ni mogla zadostovati (5Mz 17,6; 19,15; 4Mz 35,30). Če ni hujšega, ju bodo že našli! To mešanico formalizma in nezakonitosti bomo odkrivali v vsej tej pravni žaloigri. Nato jih je nekaj nastopilo in takole lažnivo pričalo zoper njega: »Mi smo ga slišali, ko je rekel: ›Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejen z rokami, in v treh dneh sezidal drugega, ki ne bo narejen z rokami.‹« A tudi tako se njihovo pričevanje ni ujemalo. Judovska podava je pripisovala veliko važnost natančnosti v posameznosti pričevanja. V primeru čiste Suzane je prerok  Daniel dokazal obrekovanje pohotnima starcema, ker je eden trdil, da je videl krivca pod mastiko, drugi pa pod hrastom. Sv. Matej in sv. Marko poročata sicer različno o pričevanju krivih prič: po prvem naj bi bil Jezus rekel: »Podreti morem ta tempelj,« po drugem pa: »Podrl bom«, Jezus pa je v resnici rekel (Jan 2,19) pogojno: »Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Tožnika krepostne Suzane sta prejela kazen, ki bi jo sicer zaslužila njuna žrtev, o teh, ki so tožili Jezusa, o Kajfovih ljudeh, pa ne poročajo nič takega.

Nato mu je veliki duhovnik zastavil vprašanje: »Rotim te pri živem Bogu, da nam izjaviš, če si ti Kristus, Sin božji!« Zdaj, ko ga je pristojna oblast pravno pozvala, Jezus ne misli, da bi se izmikal in odgovori – responsio mortifera, smrtonosni odgovor!–: »Ti si rekel, jaz sem. Toda povem vam: poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.« Tedaj si je veliki duhovnik raztrgal oblačila: »Bogokletje je izrekel!« jc zaklical. »Kaj nam je treba še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje; kaj se vam zdi?« In vsi so odgovorili: »Smrt zasluži!«

Uprizoritev je imela svoj učinek. Lokavi svečenik je vedel, kako je treba voditi javno mnenje. Tudi proti Ivani Arški se bodo nič manj spretni bogoslovci oklenili podobnega postopka. Ali zahtevajo Kristusove besede, če jih natančneje raziščemo, smrtno obsodbo od strani Judov? Čeprav je Kajfa raztrgal svojo tuniko “za dolžino dlani”, to je približno osem centimetrov, kakor je bilo pravilo spričo bogokletja, nikakor ni gotovo, da je šlo za bogokletje v pravnem pomenu. Bogokletje je žalitev božjega veličanstva. Za tak zločin pa je treba uporabljati Mojzesu razodeto sveto ime, to je Jahve, ne pa tedaj običajne izraze “Prestol”, “Blagoslovljeni”, “Božja moč”, niti okrajšavo božjega imena Jah. Talmud je pozneje natančno določil pravila. Ko je Jezus uporabil ime “Vsemogočni”, je sicer potrdil resnico o svojem božjem sinovstvu, izognil pa se je bogokletju. Če pa je uporabil najsvetejše ime v Izraelu – česar ne vemo, ker je evangelijsko besedilo grško – bi si oblačilo ne raztrgal samo veliki duhovnik, ampak vsi navzoči. Zato imamo vtis, da je hotel Kajfa s svojim dejanjem le vplivati na poslušalce. Sicer pa je bil za to, da nekoga prepričaš o bogokletju, potreben pravi obrednik, ki nam ga je talmud ohranil: za zaveso prežita dve priči, obtoženca postavijo v polno svetlobo, pozovejo ga, da natančno uporabi sveto ime, končno pa da prekliče, preden bo njegova krivda zapisana. Vsega tega pri tem šušmar- skem sojenju ni bilo.

Poleg tega, ali je bilo bogokletje, če je kdo trdil, da je Mesija? Nikakor ne. Ali bi naj bil član velikega zbora Nikodem, ki je veroval v Jezusovo mesijanstvo, bogokletnež? Zdi se, da velja pri Kajfu načelo, da nima Jezus nobene pravice imenovati se Mesija, to pa seveda še ni dovolj za pravno osnovo. Vse, kar pravi obtoženec o slavi Mesija in njegovem povratku, je samo logična posledica njegove uvodne izjave: Danielovo prerokbo (7,13-14) obrača nase. Obtožba o bogokletju nima torej nobene opore. Kar zadeva zadnji Kajfov dokaz, ko se sklicuje na Jezusovo priznanje, je to še bolj nezakonito kakor vse drugo, ker je po zakonu obtoženčevo priznanje nično in kakor da ga ni, če ni bilo potrjeno od dveh prič. Zakon je hotel s tem preprečiti, da bi bolan in od sramote strt človek na ta način zakonito končal svoje življenje. Toda, mar so potrebne pravne oblike, kadar gre za to, da bi uničili političnega nasprotnika? Tedaj namen posvečuje sredstva in je sodišče samo za to, da popači pravico.