21. november – Kristus Kralj

KRISTUSOVO KRALJESTVO JE NEUNIČLJIVO

22

Dan 7,13-14

Z nedeljo Kristusa Kralja zaključujemo leto, ki ga običajno imenujemo cerkveno, pa bi bilo boljše poimenovanje liturgično ali bogoslužno. Preko adventa, ki ponazarja čas pričakovanja Odrešenika, torej staro zavezo, preko Kristusovega rojstva, priprave na veliko noč, kar je postni čas, veliko noč sámo, ki je bogoslužna ponazoritev njegovega trpljenja, smrti in vstajenja, preko binkošti, prihoda svetega Duha, pa ves čas do sklepa bogoslužnega leta, ki ponazarja pot novozaveznega Božjega ljudstva, nas vodi do uresničenja dokončne Božje prevlade nad človeštvom, svetom in vesoljem.

Za sklep imamo pred seboj odlomek iz Danielove knjige, ki spada med apokaliptično literaturo. Bistvo apokaliptike je v tem, da na podlagi sočasnih dogodkov skuša odkrivati prihodnost v podobah časa, v katerem je nastala, cilje pa je dokončna Božja zmaga nad vsemi stranpotmi zgodovine. Videnja Danieove knjige so zapisana na ozadju preganjanja, nasilja in smrti. Nastala je v času obupne stiske Izraela in skuša olajšati trpljenje ali ga vsaj razumeti.

Zgodovinsko ozadje so leta vlade Antioha IV. Epifana v letih 175 do 164 pred Kr. Ta zgodovina je opisana v dveh knjigah Makabejcev. Kralj, prej neke vrste general Aleksandra Velikega, je po njegovi zgodnji smrti podedoval del tistih njegovih osvojitev, v katerih je ležala tudi Palestina, dežela Izraelcev. Zavzel je Jeruzalem, prepovedal tradicionalni kult, pod smrtno kaznijo je prepovedal praznovanje sobote, požgal zvitke Svetega pisma in tempeljski oltar posvetil glavnemu grškemu božanstvu Zevsu. To je izzvalo krvav upor, ki so ga vodili Makabejci, pridružila se jim pa tudi verska stranka hasidejcev, ki so posebno spoštovali verska izročila (hasidím = pobožni). V času hasidejcev je bila zaključena Danielova knjiga. Njeno sedmo poglavje, iz katerega je vzeto nedeljsko berilo, je njena osrednja enota. Berilo sámo je težko razumljivo, če ne upoštevamo uvoda vanj, kjer nastopijo štiri mitične zveri, ki prihajajo iz razburkanega morja, ki pomeni upor narodov proti Bogu, njegovo ozadje pa je babilonski mit o borbi najvišjega božanstva Marduka proti zmaju kaosa. Prve tri zveri pomenijo babilonsko, medijsko in perzijsko kraljestvo, četrta, ki ni podobna nobeni zemeljski živali, pa je simbol sočasnega preganjanja Antioha IV. Epifana. Vse skupaj pa je simbol upora sveta proti Bogu in njegovemu ljudstvu.

Temu divjaškemu in viharnemu ozadju pa sledi Danielovo videnje, ki je prihod Staroletnega, torej Boga v vsej njegovi slavi. Prvim trem zverem je bila odvzeta oblast in določen čas njihovega življenja, četrta pa je bila umorjena in uničena v ognju. In zdaj pride odlomek, ki je določen za prvo berilo nedelje Kristusa Kralja. Videc vidi, da prihaja nekdo “kakor sin človekov”. Ta naziv ima dolgo zgodovino, toda ko preberemo besedilo »njemu je bila dana oblast, čast in kraljestvo, in vsa ljudstva, narodi in jeziki so mu služili. Njegova oblast je večna oblast, ki ne preide, in njegovo kraljestvo neuničljivo,« nam je jasno, da gre za Kristusa, ki je sam sebe pogosto imenoval “sin človekov”.

Apokaliptika torej skuša, kot smo rekli, na temelju sočasnih dogodkov odstreti prihodnost in je predvsem usmerjena v konec časa. Apokaliptične zveri so se pojavljale in bila uničene skozi vso zgodovino. Danes bi v zveri, ki je predstavljala divjaške in zemlje ter narodov lačne Medijce, videli sodobne islamiste, ki hočejo z nasiljen in krvjo zavzeti ves svet. V kaki od zveri bi čisto lahko spoznali fašizem in nacizem 20. stoletja. V zveri, ki ni bila podobna nobeni zemeljski živali in je govorila “predrzne besede”, ni težko prepoznati komunizma, ki še ni dokončno uničen in vržen v ogenj. Ni izključeno, da bodo iz “razburkanega morja” vstale še druge zveri, ki bodo prav tako preganjale Božje ljudstvo. Vmes bodo tudi predahi, ko bo Božje ljudstvo lahko mirno živelo in nič ni narobe, če za tak predah tudi zdaj molimo in prosimo. Ne smemo se pa omejevati samo na svoj čas. Ponavljai je treba prošnjo, ki nam jo je oblikoval Kristus sam: »Pridi k nam tvoje kraljestvo!« Pomnimo, da za vsemi temi zvermi tiči hudič sam. Ta rod se pa prežene samo z molitvijo!

image_pdfimage_print