14. november – 33. nedelja med letom

BOG BO OB KONCU REŠIL SVOJE

16

Dan 12,1-3

Danielova knjiga je redek gost pri bogoslužju, saj jo najdemo samo na zadnji dve nedelji v letu B. V naslovu nedeljskega berila je sicer rečeno, da je odlomek iz knjige preroka Daniela. Da je bil Daniel prerok izhaja iz grškega prevoda, kjer je knjiga umeščena za vélikimi preroki Izaijo, Jeremijo in Ezekielom. Tja so jo umeščali tudi slovenski prevodi, vključno z ekumensko izdajo leta 1974. V resnici pa spada med tako imenovane Spise (hebr. Ketubím), kamor jo je vedno umeščal originalni hebrejski seznam svetopisemskih knjig in jo je pravilno uvrstil tudi Slovenski standardni prevod iz leta 1996 v skupino, kjer so Psalmi, Job, Pregovori, Ruta, Visoka pesmem (pravilen prevod hebrejskega naslova Šir haširím bi bil Pesem vseh pesmi), Pridigar, Žalostinke, Estera, Ezra, Nehemija in obe Kroniški knjigi.

Z Danielovo knjigo se v Stari zavezi začenja nova literarna zvrst, tako imenovana apokaliptika. Beseda izhaja iz grškega izraza apokálypsis (ἀποκάλυψις), kar pomeni razodetje. Mnogi drugi poskusi in tudi ponaredki iste zvrsti so vsi ostali izven starozaveznega svetopisemskega seznama knjig, pač pa spada v to zvrst zadnja knjiga Nove zaveze, ki se imenuje prav Razodetje. Novost te literarne zvrsti je prišla do veljave v času, ko je preroško navdihnjenje polagoma prehajalo v zaton, kar je rodilo psalmistovo tožbo: »Ne vidimo več svojih znamenj, ni več nobenega preroka …« (Ps 74,9). V apokaliptiki pisci na podlagi njihovega ali celo preteklega časa izražajo osnutek prihodnjega stanja in odkrivajo prihodnost, ki je drugim zakrita.

Danielova knjiga ima dva glavna dela: Danielovo delovanja (pogl. 1-6) in Danielova videnja (pogl. 7-12). Nastala je v času Makabejcev, okrog leta 163 pred Kr. Kar zadeva pisca samega je treba vedeti, da o kakem Danielu na dvoru babilonskega kralja Nebukadnezarja nimamo nobenih pričevanj. Pač pa prerok Ezekiel (14,14.20; 28,3), apokrifna Knjiga jubilejev in celo ugaritska legenda o Aqhatu (iz 14. stol. pred Kr.) govorijo o nekem Danielu, od katerega bi naš neznani pisec lahko posnel značilnosti svojega Daniela.

V našem odlomku se Daniel oddalji od prejšnjih starozaveznih besedil in se odpre v smeri onostranskega sveta, pri čemer zelo natanko razlikuje sedanje in prihodnje časovno razdobje. Zemeljski dogodki najdejo svoj zgled v nebesih in jih določajo spopadi med angeli. Pozna tudi dobre in zle angele, satan pa je predstavljen pod raznimi imeni kot vodja vojske hudobnih. Posebej pa je za nedeljski odlomek značilna misel o stiski, ki bo pred rešitvijo ljudstva. Pisec tu misli, kajpak, na preganjanje Antioha IV. Epifana, ki ga podrobneje opisujeta Knjigi Makabejcev. Značilno pa je, da je Danielova knjiga prva, ki govori o upanju v vstajenje, kar pomeni Božjo vsemogočnost in zvestobo tudi onstran groba.

Časi stiske, ki jih Danielova knjiga vidi v preganjanju v makabejskih časih, so se ponavljali skozi vso zgodovino. Tudi mi občutimo to stisko ne le v virusu, ki nas napada, ampak v vseh tistih satanovih podanikih, ki o nas trosijo laži in obrekovanja, da ne govorimo o enem bivših predsednikov, ki je javno zagrozil, da se bo nasilje nadaljevalo tudi po volitvah, če levica ne zmaga. Ne pozabimo, da se za ljudmi, ki so obsedeni z željo po oblasti in po denarju, skriva hudič. Zanj pa je Jezus povedal, da se ta rod prežene samo z molitvijo. In to je nepremagljivo orožje, ki ga imamo kristjani, samo uporabiti ga je treba.

image_pdfimage_print