Teološka razmišljanja

18

Predgovor

Pričujoča knjižica ima namen nuditi skromen odgovor nekaterim sobratom, redovnikom in vernikom, ki me večkrat sprašujejo o pomenu nekaterih besed, ki jih pri vsakdanjih molitvah izgovarjajo, pa ne morejo doumeti njih smisla. Doslej sem jim samo na splošno odgovarjal, da na primer že več kot 15 stoletij nekatere preproste dušice z veliko vnemo prepevajo psalme, čeprav ne razumejo niti besedice latinščine, tako da poleg psalmov prepevajo z isto vnemo tudi navodila za molitev nekaterih psalmov, pa se vendar čutijo ne samo povsem zadovoljne, ampak tudi duhovno podkrepljene. Sedaj pa, ko sem že presegel svetopisemsko starost 80 let (glej Ps 89/90,10), bom skušal malo bolj podrobno reševati njihove pomisleke. Za enkrat sem izbral samo tri dogmatične resnice o Mariji Brezmadežni, o Svetem Duhu našem Posvečevalcu, in o rajskem življenju Kristusa, in tri pobožnosti: molitev Očenaša, Zdravamarije, in premišljevanje Marijinega trpljenja.

Pri molitvi Očenaša nekateri redki verniki ne morejo razumeti, da jih sveta Cerkev že več kot 1500 let navaja k zmotnim pojmom o nebeškem Očetu, češ da je prav On, ki jih zavaja v grešne skušnjave in jim namesto duhovne priporoča vsakdanjo telesno hrano. Pri češčenju Marije se jim zdi, da nas sili, da jo pozdravljamo kot komunisti z “zdrava” ali vsaj z “dober dan”. Ko se obračamo na Svetega Duha, ki nam vedno stoji ob strani, se jim zdi, da bi Cerkev rada njegovo vsestransko pomoč omejila na tolažbo. Ko govorimo o Mariji, da je brez madeža, trdijo, da se nekaterim zdi, da je pojem “madež” preveč meglen, in da bi ga morali ojačati s tehničnim izrazom “greh”.

Vzroke za te in podobne težave bi morda lahko iskali v zmotnih pojmih o navdihnjenju svetega Pisma. Vse do prejšnjega stoletja je prevladovalo mišljenje, da je ne samo izvirnik, ampak tudi latinski prevod dobesedno navdihoval Sveti Duh, in zato so grške in latinske izdaje Nove Zaveze tiskali kot monoblok. Tako je bilo pravo presenečenje, ko so francoski strokovnjaki tako imenovane jeruzalemske šole sredi 20. stoletja objavili Janezov evangelij poln pesniških vložkov. To sta si na Hrvaškem dovolila dva frančiškana p. Bonaventura Duda in p. Jerko Fućak leta 1973, Slovenci pa smo to doživeli šele leta 2010. S tem se je vloga človeških avtorjev precej pojasnila, in tudi izvor nekaterih besed v latinskem prevodu, ki so ga sestavljali preprosti ljudje, ki niso imeli nobenih slovarjev, in pri prevodu Očenaša niso mogli razlikovati med finančnimi in moralnimi “dolgovi”. Niso tudi razlikovali med posebnostmi semitskega in evropskega izražanja; tako je na primer biblicist Franc Zoreli že leta 1935 prevajalce opozoril, da je “vpeljavanje” v grešne skušnjave hebraizem, ki ga morajo prevajalci po naše izraziti, da ne bodo verniki Jezusa napak razumevali.

Ker gre torej za novejšo problematiko, bi prosil bralce, da naj vzamejo moje predloge za poskus, vse dokler se ne bodo odgovorni prelati odločili za morebitne popravke.

I. del
Verske resnice

1 – Brezmadežna

Prve vrstice molitve na čast Mariji, ki je nastala v 4. stoletju in je bila prenovljena v zadnjih stoletjih, se v latinščini glasijo: »Tota pulchra es Maria et macula originalis non est in te«*, ki jih pa Slovenci pri navajanju kot odpev za 2. večernice praznika brezmadežnega Spočetja Device Marije (8. decembra) “popravljajo” takole: »Vsa lepa si Marija in madeža izvirnega greha ni na tebi«. Isto lahko najdemo tudi v brevirjih drugih narodov. Ta dodatek pa ni točen, ker v Svetem pismu ima pojem greha več pomenov, med njimi tudi, poleg padca v greh, še »človeku prirojeno nagnjenje h grehu« (Job 25, 4-6: Ps 51), kakor nas opozarja Odilo Kaiser**. Zato bo potrebno, da si najprej ogledamo, v čem obstoji izvirna krivda, potem pa še par besed spregovorimo o izvirnem madežu Marije.

*Glej Promptuarium Seraphicum, Harlemi 1948, p. 123-124
**Odilo Kaiser, v “Biblični leksikon”, Celje 1984, 302

a – Izvirni greh

O prirojenem nagnjenju človeka v grešnost so teologi v teku časa izdelali dve razlagi: eno klasično, drugo moderno. Obe se v nekaj bistvenih točkah strinjata, v vsem drugem pa razlikujeta.

1) Klasična obrazložitev

Veliki katekizem* iz leta 1901 takole povzema nauk o prvih dveh človeških bitjih in njunem padcu:

»Ko je Bog ustvaril prva človeka, bila sta dobra in srečna … Imela sta posvečujočo milost božjo, bila sta sveta in pravična in tako nadnaravno Bogu podobna … Bila sta otroka Božja in imela sta pravico do nadnaravnega zveličanja v nebesih … Imela sta globoko spoznanje in voljo nagnjeno k dobremu … Živela sta v raju, prosta vsakršnega trpljenja in neumrljiva tudi po telesu … Od Boga podeljenih darov nista prejela samo zase, temveč tudi za svoje potomce, ki bi jih bili po njih podedovali …

Prva človeka nista ostala dobra in srečna, hudo sta se pregrešila in sta tako postala nesrečna na duši in na telesu… s tem, da sta, zapeljana od hudobnega duha, jedla od drevesa, ki jima je Bog prepovedal … tako sta izgubila posvečujočo milost božjo, in zato tudi nista bila več nadnaravno Bogu podobna… Nehala sta biti otroka božja, izgubila sta pravico do večnega zveličanja, in zaslužila sta večno pogubljenje … Njuno spoznanje je oslabelo, in njuna volja se je nagnila k hudemu … Izgnana sta bila iz raja, morala sta mnogo trpeti in nazadnje umreti…

Adamov greh ni škodoval samo prvima človekoma, s svojimi hudimi nasledki je prešel tudi na nas, ki smo Adamovega rodu … Grehu, ki je prešel od prvih staršev tudi na nas, pravi se izvirni ali podedovani greh, ker ga nismo storili sami, temveč smo ga tako rekoč podedovali«.

*Anton Veternik, Razlaga velikega katekizma ali krščanskega nauka, Ljubljana 1901, str. 124-139

To besedilo so sestavili katehisti, ne teologi, ki danes ne bi odobrili niti enega stavka. Tako na primer so katehisti mislili, da je drevo, katerega sad naj bi Bog ljudem prepovedal jesti, bilo jabolko, ali granatovec. Bog, ki nas vse neizmerno ljubi, bi torej zaradi nekaj užitih vitaminov prva človeka imel za najhujša zločinca, ki bi s tem obtežila vse svoje potomce strahotne krivde. Nič čudnega torej, da se v Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve, ki ga je izdala slovenska škofovska konferenca v Ljubljani leta 2007, v odstavkih 66-78 o izvirnem grehu nahajajo že nekateri popravki in da v njem ni več govora o kakšnih jabolkih.

image_pdfimage_print