7. november – 32. nedelja med letom

VDOVA POSKRBI ZA HRANO ELIJU

47

1 Kr 17,10-16

Starozavezno berilo, ki ga imamo na 32. nedeljo med letom je iz Prve knjige kraljev. Že to ime obrne našo pozornost na dejstvo, da imamo danes dve Knjigi kraljev. V hebrejskih rokopisih je to ena sama knjiga, ki je nadaljevanje obeh Samuelovih knjig, ki sta v istih rokopisih tudi ena sama knjiga. Razlog te naše delitve je skorajda banalen: prevajalci v grščino nekje sredi 3. stoletja pred Kr. so eno in drugo razdelili na dva zvitka. Vsekakor naši Knjigi kraljev (Prva in Druga) zajemata dolgo razdobje Izraelove zgodovine tam od zadnjih dni življenja kralja Davida, približno od leta 972 pred Kr., pa do pomilostitve kralja Jojahina leta 561 pred Kr. Judovski seznam svetopisemskih knjig uvršča Knjigo kraljev med zgodnje preroke, kar je opozorilo, da ni najprej zgodovinska knjiga, čeprav je polna zgodovinskih podatkov. Vsebina hebrejsko ene, pa naše obeh Knjig kraljev, je predvsem teološko razmišljanje o obdobju Izraelove zgodovine, ki ga obravnavata. Da se zgodovina podreja teološkemu razmišljanju nam pove dejstvo, da so nekateri dogodki zgodovinske važnosti komaj omenjeni, na primer vlada Omrija, enega vélikih Izraeovih kraljev (876-869 pred Kr.), obleganje Samarije, ki je trajalo tri leta, in propad severnega kraljestva (721 pred Kr.) pa sta opisana v nekaj vrsticah.

Ob upoštevanju vsega tega ni težko priti do glavnih misli, ki jih lahko izluščimo iz besedila obeh knjig. 1. Kraljevanje. Pravi kralj je tisti, ki se drži Božje postave, ki uresničuje njegove zapovedi, predpise in odloke, ki so v Mojzesovi postavi. Kralj je tudi odgovoren za pravilno obhajanje bogoslužja. Vendar so redki kralji pohvaljeni; za večino velja ugotovitev: “Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh”. Glavni očitek kraljem je, da so s svojim slabim zgledom ljudstvo zapeljevali v greh. 2. David in njegova dinastija sta druga misel, ki izstopa iz obeh Knjig kraljev. Tako se je “Salomon ravnal po zakonih svojega očeta Davida” (čeprav ga je tudi on na koncu lomil z maliki svojih priležnic), predvsem pa verski reformator Jošija (640-609 pred Kr.), ki je delal “kar je prav v Gospodovih očeh, hodil je v vsem po poti svojega očeta Davida”; to pa je spričevalo, ki ga dobijo le redki. 3. Jeruzalem in tempelj je tretja vodilna misel Knjig kraljev. Jeruzalem in tempelj sta edino središče bogoslužnih daritev; prav ustanavljanje drugih svetišče (Dan, Betel) je bilo eden glavnih vzrokov propada Samarije. 4. Četrta misel pa obravnava preroštvo. Ponovno je treba poudariti, da “prerok” v hebrejščini ne pomeni napovedovalca bodočnosti, ampak človeka, ki govori v imenu drugega, torej Boga. In tu igra glavno vlogo Elija, ki velja za največjega preroka, čeprav vemo o njem samo, kar so napisali drugi; od njega samega se nam ni ohranila niti ena besedica, če je sploh katero zapisal. Deloval je v 9. stoletju pred Kr.

Zgodba o Eliju, ki vdovi in njenemu sinu ob času lakote poskrbi za živež v zameno za skrb, ki sta mu jo izkazala, je uvod v Elijev spopad z ljudstvom in kraljem, kjer je višek v njegovi tekmi z Baalovimi duhovniki na Karmelu, tekmi v kateri Elija sicer zmaga, pa mora bežati pred kraljevo jezo. Za naše pojme je posledica njegove zmage nad Baalovimi duhovniki dokaj barbarska: Elija jih je vseh štiristo petdeset dal pobiti. Taka sredstva so bila takrat običajna. Pripoved o vdovi v Sarepti je enostavna, vsebinsko pa bistveno povezana z evangeljsko pripovedjo o vdovi, ki je dala v tempeljsko zakladnico vse, kar je imela. To, da je vdova v Sarepti najprej od zadnjega, kar je še imela, poskrbela za hrano Eliju, se ji je povrnilo z obrestmi, ko je bila preskrbljena za ves čas lakote. V novozavezni jezik bi to lahko prevedli takole: življenje v skladu s Kristusovim naukom je mogoče uresničiti le, če je v njem: 1) resnična ljubezen do Boga, ki je sposobna dati vse, kar ima (prim. vdovo v evangeliju); 2) resnična ljubezen do bližnjega, ki je prav tako sposobna dati tudi zadnje, kar ima, in 3) ljubezen, ki se ne ustavi niti pred tujcem in neznancem (prim. vdovo iz Sarepte). Danes ni bistveno drugače: odprtih rok za bližnjega so tisti z malo premoženja in majhnimi dohodki. Bogataši pa so, z redkimi izjemami, več ko imajo bolj požrtni.

To pa seveda ne pomeni, da bi bili dolžni postopati po zgledu vdove iz Sarepte s tistimi, ki hočejo pod pretvezo revščine in preganjanja osvojiti našo evropsko domovino, da bi potem z nasiljem uničili našo krščansko vero in tradicijo in uveljavili svojo srednjeveško miselnost, ki izhaja iz verske legalizacije roparskih pohodov nam tujih krajev in izročil. Kristjani smo dolžni z vsem sredstvi, predvsem pa z molitvijo, podpirati tiste vlade, ki se trudijo ohraniti naše krščanske temelje ne glede na poskuse bruseljske birokracije in njihovih podrepnikov, ki jim gre za polastitev oblasti s pomočjo nasilja samo zato, da bi si spet polnili žepe na naš račun, kot so to počenjali zadnjega pol stoletja.

image_pdfimage_print