Smrtonosna obljuba

23

Iz raznih namenov delijo našo Japonsko na različne predele. Japonci sami pa se najbolj spoznajo na delitev svoje dežele v Vzhodno in Zahodno Japonsko. Središče Vzhodne Japonske je Tokio, o središču Zahodne Japonske pa so mnenja deljena. In kot je navada v teh stvareh: osebni interesi nagnejo tehtnico odločitve; nekaterim je središče gospodarsko vodilna Osaka, drugim je staro cesarsko mesto Kjoto (po naše pisano) nedvomno središče.

Vsako leto sem hodil v bližino tega Kjoto ne da bi me kdo vprašal ali sem za Kjoto ali za Osaka. Na obisk sem hodil k bogatim japonskim prijateljem – kako smo postali prijatelji, je pa spet druga zgodba vsako leto so izdatno finančno podprli naše otroško zavetišče v Vzhodni Japonski. Bog jim povrni!

Moram priznati, da sem na obiske hodil ‘incognito’ (v civilni obleki). Seveda s predstojnikovim dovoljenjem. Čisto v začetku potovanj v Zahodno Japonsko sem nekomu zaupal, da nabiram denar za naše zavetišče v Vzhodni Japonski. In ta nekdo – dejansko podjetna japonska katoličanka – je takoj pisal ostro tožbo mojemu predstojniku v Tokio, češ da jemljem denar iz zahodnojaponskih rok, ki bi sicer podprle bedo Zahodne Japonske; in da se kaj takega krščansko ne spodobi. Predstojnik mi je to pismo dal brati s pripombo: »Piščev naslov si zapomnite. Noč je tudi dobra za obiske.« Naslov sem si zapomnil. Še danes vem, kateri del mesta je ogrožen. In včasih počakam, da je čisto temno. Če me opazuje pri tem luna, hodim pod drevesi, ki dajejo odlično senco.

Dovolite, da se vrnem v čas pred dvema letoma in k zgoraj omenjenim prijateljem. Recimo, da sem še zmeraj previden – očeta te radodarne družine imenujem K. Gospod K. Po obedu, h kateremu so me povabili, mi gospod K izroči kuverto z misijonskim darom za naše zavetišče. Ob dotiku kuverte mi je srce nevidno – moram ostati previden – poskočilo: kuverta je bila gladka in – debela. To se zgodi takrat, ko so v kuverti naloženi gladki in lahki desettisočaki jenov. Smehljaje mi gospod K reče:

»Danes nimam posebnih obveznosti. Zapeljem vas z avtom do najbolj praktične postaje. Ste pripravljeni? Prav. Greva.«

Prisrčno smo se poslovili. Na ženinem obrazu sem spoznal, da je misijonski dar tudi njen prispevek; sicer bi bila ob slovesu prijazna, a odmaknjena (upam, da se previdno izražam).

Do postaje je bilo kakih 15 do 20 minut. Gospod K izstopi z menoj. Iz suknje potegne še eno dolgo kuverto:

»Gospod misijonar, prošnjo imam. Za to prošnjo, se pravi za njeno uresničenje, darujte eno sveto mašo. Dar je za mnogo maš, a ena je dovolj. In nikomur ne smete o tej prošnji govoriti. Ali mi lahko to slovesno obljubite?«

»Če gre za dobro stvar, se lahko name zanesete.«

»Odprite kuverto, ko boste v Tokiu; v njej najdete vsebino prošnje.«

Seževa si v roke, najine oči se srečajo in ostanejo za hip kakor vklenjene v skrivnost pod očmi. Roki se ločita. V oči stopijo odsevi razgibane ceste.

»Sajónara,« rečem.

»Sajónara,« odgovori kakor iz daljave.

Nisem se takoj vrnil v Tokio. Še nekaj obiskov sem moral opraviti. Če me vprašate, ali je zadnja zaupana kuverta predstavljala skušnjavo, vam odkrito pritrdim. Mikalo me je, da bi jo odprl takoj. Del skušnjave je bila misel, da sem obljubil molk, ne pa, da kuverte ne bom odprl takoj. A kuverte nisem odprl do Tokia.

V njej je bilo na listku zapisano:

»Sveto mašo darujte v čast mojemu krstnemu zavetniku sv. S., da mi izprosi kar se da hitro smrt. Samo meni je znana bolezen, ki me žre. Nočem ozdraveti!«

V tej zadnji točki se je motil. Njegova žena me je bila že pred letom prosila, naj molim za moževo zdravje. Saj sta oba še razmeroma mlada. In toliko finančnih pridobitev da je odvisnih od moža.

Več kot eno sveto mašo sem daroval po namenu gospoda K. In vedno sem pred sveto mašo prosil Gospoda, naj razreši ta gordijsko-zahodnojaponski vozel tako, kot On zna. Jaz ga ne morem.

Po preizkušeni navadi sem čez leto dni spet obiskal družino. Gospod K je bil zbolel. Žena me je srčno prosila, naj molim za njegovo zdravje. V srcu sem rekel Gospodu: »Vozel je debelejši. Prosim Te, reši ga!«

Čez dve leti je še mladi gospod K umrl. Točno na dan, ko je pred dvema letoma prosil za usoden molk. O smrti sem zvedel šele po pogrebu, ko sem, kot ponavadi šel obiskat družino. Po ženini pripovedi se je mož veselil zadnje ure. Še prej pa je toliko okreval, da je lahko uredil vse važne finančne posle.

In da ne bo kdo mislil, da sem si vse to izmislil: tisto zgoraj navedeno »Čez dve leti« se je zgodilo februarja 2006. Več pa ne smem izdati. Samo še nekaj: marca 2007 sem se šel poklonit njegovemu grobu. Najine oči (njegove poduhovljene) so se skrivaj smehljaje srečale.

Naš dobri Gospod je spretno pretrgal vozel.

image_pdfimage_print