2. november: Spomin rajnih

94

Včasih smo ga imenovali Vernih duš dan, danes je uradni naziv Spomin vseh vernih rajnih.

Zamenjava duš za rajne kaže, da se (sicer počasi) izvijamo iz zmotnega prepričanja, ki se je priteplo iz grške filozofije in po katerem je človek “sestavljen” iz telesa in duše. Duša naj bi imela možnost živeti brez telesa, telo pa le v povezavi z dušo. Uveljavlja se pojmovanje, ki nam je dano z razodetjem, saj je po Svetem pismu človek enota, ki jo označujejo trije izrazi: meso, telo (hebr. basár, gr. sarks, sóma) kadar govori o človekovem fizičnem vidiku; duša (hebr. néfeš, gr. psyhé) kadar govori o njegovi intelektualni dejavnosti in duh (hebr. rúah, gr. pnéuma), ki označuje njegovo sposobnost stika z Bogom (glej 1Tes 5,23). Tako gre človek tudi s smrtjo v novo življenje kot celota, ko Bog preobrazi njegovo telo (glej Flp 3,21), da se njegov iztrošeni del, ki ga spoštljivo pokopljemmo, povrne v prah, človek pa naprej živi v preobraženem telesu, ki je podobno Kristuovemu telesu po vstajenju.

Kakšno je to življenje, si ne moremo predstavljati, vemo pa, da je izven časa in prostora, saj je Bog oboje ustvaril obenem s stvarjenjem vesolja, v katerem živimo. S tem pa nastane problem pojma vic. Dokler se teologi niso zavedali, da sta čas in prostor zgolj zemeljski kategoriji, so pač vice imeli za nek kraj, kjer duša trpi določen čas v zadoščenje neporavnanih krivd, ki si jih je nakopala v zemeljskem življenju. Danes vemo, da brez prostora tudi kraja ne more biti in brez časa odpade tudi možnost zadoščevati določen čas. Razodetje o tem molči. Gotovo je ena možnost, da se kot potrebno zadoščevanje šteje trpljenje, ki ga je moral kdo prestati že v tem življenju. Vse drugo pa ostane skrivnost, ki nam bo jasna šele ob prestopu praga večnosti.

Pomembna pa je zavest, da v večnosti ni več časa, kar pomeni, da so vse molitve in dobra dela, ki jih naklonimo rajnim, pred Bogom že opravljena in rajnim koristijo takoj, ko prestopijo prag smrti. Zato nikakor ni nesmiselno moliti za rajne še leta in desetletja po njihovi smrti.

Tudi omejitev, ki jo izraža poimenovanje Spomin vseh vernih rajnih se zdi odveč. Zakaj bi od svojih molitev in drugih skrbi za rajne izključevali tiste, ki niso bili verni? Saj nimamo nobene pravice presojati in obsojati nekoga, ki ni bil veren. Veliko bolj krščansko bi za 2. november zvenelo poimenovanje Spomin vseh rajnih.

image_pdfimage_print