10. poglavje: Sodni postopek zoper Jezusa
Jezusa zgrabijo
Juda je dobro poznal kraj, kjer naj bi Jezus prenočil. Truma apostolov ni prvič spremljala Jezusa tja. Morda je od vogala do vogala vohunil za svojimi nekdanjimi prijatelji, ko so šli iz dvorane zadnje večerje na Getsemani. Ko se je prepričal, da se ne moti, se je vrnil in obvestil duhovnike in starešine. Treba je bilo pohiteti: najprej, da zgrabijo Jezusa na bolj skritem kraju, nato pa, da bo vse opravljeno, preden zadonc trombe, kakor predpisuje postava za velikonočni praznik. Juda je spremljala truma tempeljskih služabnikov s svetilkami m plamenicami in vojakov, oboroženih z meči in s palicami.
»Njegov izdajalec pa jim je bil dal to znamenje: ‘Kogar bom poljubil, tisti je, njega primite in ga varno peljte.’ In stopil je naprej: ‘Pozdravljeni Učenik!’ je rekel in ga poljubil. ‘Prijatelj,’ je vzkliknil Jezus, ‘čemu si prišel? Juda! S poljubom izdajaš Sina človekovega!’« Nato je dodal globoke besede, ki jih morda niti Juda ni razumel: »Ampak to je vaša ura in oblast teme« (Mt 26,50; Lk 22,48-53).
Bil je zelo razširjen običaj, da je učenec poljubil Učeniku roko; talmud ga celo predpisuje. Nepretrgano umetniško izročilo pa prikazuje poljub na lice. Giotto je v padovski cerkvi Madonna dell’Arena ovekovečil strašni prizor, kjer prikazuje zverinsko glavo z nizkim čelom, z velikimi, napol odprtimi usti in s tihim režanjem ničvrednega duhovnika, čeprav nič ne opravičuje takega gledanja. Strašni poljub, nad katerim je človek ogorčen, predhodnik vseh izdajalskih poljubov, običajni novec v odnosih človeške ljubezni, ki pa morda ni imel tako podlega pomena. Zdi se, kakor da se je v odločilnem trenutku zadnjič oglasila vest in preprečila Judu, da bi s prstom pokazal Jezusa: »Ta je!«
Nastane vprašanje, kdo je odgovoren, da so Jezusa prijeli? Vprašanje visi nad vsem pravnim primerom, dokler se ne razvozla. Katera zakonita oblast, judovska ali rimska, nosi v očeh zgodovine breme Kristusove smrti? Najmanj, kar je mogoče reči je, da postopek ne zbuja ugodnega vtisa o pravnih metodah, ki so jih uporabljali. V vsem je čutiti prikrito strast in zmedo. Po pripovedovanju štirih evangelijev (Mt 26,47-56; Mr 14,43-52; Lk 22.47-53; Jn 18,2-12) bi mogli sklepati, da so tedaj, ko so prijeli Jezusa, sodelovali rimski vojaki (ker govore o kohorti, tribunu), nedvomno na zahtevo judovskih oblasti, ne da bi vedeli, če je to ukazal Pilat. Vendar se zdi, da so za vse odgovorni Judje. Markov, Matejev in.Janezov evangelij jasno govore, da so trumo poslali veliki duhovniki in farizeji. Palice, ki so jih imeli biriči, spominjajo na one, o katerih govori sam talmud, da so jih veliki duhovniki radi uporabljali proti ljudstvu. Evangelij ne govori o izrecnem zapornem povelju in težko je razumeti, kako je mogel Renan zapisati, da »je vse ukrepe vodil velik smisel za red in policijsko nadzorstvo«. V zadevi je nasprotno čutiti sovraštvo, strah ter mračne politične in bogoslovske spletke, kar razodeva izdajalec, ki ga uporabljajo, da morejo zgrabiti človeka, ki je živel v javnosti. Postopek je bil celo nezakonit, ker je bila Mojzesova postava edina na svetu, ki je prepovedovala, da bi uporabljali vohune, kakor je izrecno pisano v 3. Mojzesovi knjigi: «Ne hôdi kot obrekljivec med svojimi rojaki in ne strezi svojemu bližnjemu po življenju;« (19,16).
»Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: ‘Koga iščete?’ Odgovorili so mu: ‘Jezusa Nazarečana.’ Rekel jim je: ‘Jaz sem.’ Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: ‘Jaz sem,’ so stopili nazaj in padli na tla. Ali hoče 4. evangelij, ki edini poroča o tem, govoriti o čudežu, kjer bi se zadnjič razodela nepremagljiva oblast Sina božjega? Ali pa hoče pokazati samo neprostovoljno presenečenje teh ljudi, ki jih zmede mirno Kristusovo veličastvo, ki je, kot se spominjamo, nekoč že preprečilo tempeljskim biričem, da bi ga zgrabili?
Ta trenutek je izdrl Peter, pogumni in impulzivni Simon Peter, iz nožnice meč in začel udrihati. Odsekal je uho slugi velikega duhovnika. »Spravi meč na njegovo mesto,« je ukazal Jezus, »zakaj vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« In dotaknil se je ranjenca in ga ozdravil. Evangelist Janez, ki je pisal precej dolgo po teh dogodkih, je mogel povedati, da je bilo ranjencu ime Malh, kar sinoptiki izpuščajo, nedvomno zato, ker se je, kakor trdi izročilo, po čudežu spreobrnil in bi bilo tedajko je še živel, nevarno obrnili pozornost na dogodek. Ime je pogostno pri Jožefu Flaviju in zelo razširjeno pri nabatejskih Arabcih; najbrž gre za Beduina ali Edomca, ki jih je bilo mnogo v tempeljski straži kakor tudi v rimski vojski. »Poslal vas bom kakor ovce med volkove,« je rekel nekoč Jezus svojim učencem; zato ne bi bilo prav, če bi se spopadli. »Kakor na razbojnika ste prišli z meči in koli,« je zopet rekel Jezus tolpi sovražnikov z meči in s koli. »Ko sem bil dan na dan med vami v templju, niste stegnili rok po meni, ampak to je vaša ura in oblast teme . . .« Toda že so ga zgrabili in vlekli.
Ali je apostole zmedla Jezusova mirna vdanost? So se vdali nenadnemu preplahu? Vsi so pobegnili. »Neki mladenič pa je šel za njim, ogrnjen samo z rjuho, pa so ga zgrabili; toda ta je rjuho pustil in jim nag ubežal.« O tem poroča samo evangelist Marko, ki se dogodka gotovo osebno spominja. Često so menili, da so te vrstice kakor obziren podpis. Kdo bi sicer govoril o dogodku, če ga ne bi sam doživel? Nekateri so tudi mislili, da je getsemanska pristava pripadala njegovi materi Mariji, eni od svetih žena, ki so podpirale Jezusa. Spričo novice, da so Jezusa zgrabili, je naglo pritekel in ni mogel drugega, kakor da je od daleč šel za njim. Ali je tedaj začel vanj verovati in se je za vedno odločil za Premaganca, ki so ga čakali udarci in križ?
