31. oktober – 31. nedelja med letom

LJUBIMO GOSPODA Z VSEM SRCEM

29

5 Mz 6,2-6 TUKAJ

Starozavezno berilo na 31. nedeljo med letom je iz 5. Mojzesove knjige, zadnje od peterih knjig, ki stoje na začetku Svetega pisma Stare zaveze. Iz njih so Izraelci zgradili temelj svoje vere in morale, ki se še danes imenuje Torà, kar Slovenci  prevajamo z nekoliko starinskim izrazom Postava v smislu zakona ali predpisa. Bolj nerodno pa je slovensko poimenovanje posameznih delov tega Peteroknjižja (Πεντατεῦχος), ko posamezne dele imenujemo enostavno Mojzesove knjige in jih razvrščamo od 1. do 5., kakor da bi bil njihov pisec Mojzes sam. Je že res, da v vseh, razen v Prvi, kot ključna oseba nastopa Mojzes, nikakor pa ni on njihov pisec. Izraelci so jih enostavno imenovali in jih še imenujejo po njihovih začetnih besedah, kar je način, ki ga mi še danes uporabljamo pri navajanju papeških okrožnic. Večina zahodnih jezikov pa za njihovo navajanje uporablja iz grščine izhajajoče latinske izraze, ki vsaj približno kažejo na njihovo vsebino. Tako 5. Mojzesovo knjigo v hebrejščini še danes imenujemo éle had’barím (אֵ֣לֶּה הַדְּבָרִ֗ים), “To so besede”, kakor se knjiga začenja, mednarodno pa iz grščine Devteronomij (Δευτερονόμιον), to je Drugi ali Ponovljeni zakon. Kdaj je bila izoblikovana ta zadnji knjiga, ki pri nas nosi ime 5. Mojzesova, ni mogoče natančno ugotoviti. Po vsej verjetnosti je nastajala v Severnem kraljestvu (Samariji) v enem izmed svetišč (Sihem?), kjer so skušali zbrati vse dotedanje tradicije in so jih oblikovali kot Mojzesovo oporoko. Da je knjiga prišla v Jeruzalem, je verjetno zasluga levitov, ki so se po padcu Samarije leta 722 pred Kr. zatekli v Jeruzalem. Kot kaže, je knjiga ostala pozabljena vse do leta 622. Druga knjiga kraljev namreč pripoveduje, da so v 18. letu vladanja kralja Jošíja (640-609 pred Kr.) v jeruzalemskem templju odkrili “knjigo postave” ali “knjigo zaveze” in je kralj, ki so ga prizadele napovedi v tej knjigi, ukazal versko reformo, saj se njegov odlok sklada z osrednjo zahtevo 5Mz: porušenje vseh svetišč po deželi in osredinjenje bogoslužja v Jeruzalemu. Ta zveza ni nič novega, saj so jo odkrili že cerkveni očetje. Vsekakor najstarejši deli te knjjige segajo tja v leto 620 pred Kr., dokončno pa je bila izoblikovana šele v času babilonskega izgnanstva; v ta čas spada tudi naš nedeljski odlomek.

Knjiga Devteronomij je torej zamotana lepljenka pogledov v zgodovino in oznanila temeljnih zapovedi, razglašanja dolžnosti posameznikov, sklenitve zaveze ter obljube blagoslova in grožnje prekletstva, Mojzesu pa je pripisana zato, da bi njen reformni namen s tem dobil večjo avtoriteto. Naš odlomek je novo uzakonjenje tistega, kar so že davno poznali, pa zanikrno opuščali in je bila reforma nujno potrebna. Opomin je namenjen vsemu ljudstvu v vsakem času in ne, kot je bila navada v preroških knjigah, določenim krogom ali določenim okoliščinam. Zapovedi in zakoni nimajo veljave samo v posameznih okoliščinah, ki so posvečene bogočastju, ampak »vse dni tvojega življenja.« Plačilo za to je kajpak dolgo in srečno življenje – misel o večnem življenju je bila Judom še tuja ob Jošijevi reformi tam v drugi polovici 7. stoletja pred Kr., ko je knjiga nastajala. Eden izmed razlogov moralnega propadanja Izraela je bil prav v tem, da so se zanašali na svoje članstvo v izvoljenem ljudstvu, življenje po zapovedih pa jim je bilo bolj postranskega pomena. Zato je glavni opomin knjige tisti, ki nespremenjen velja še danes: zapovedi in zakoni so veljavni vedno in povsod, ne le takrat, kadar se komu to zdi primerno in prav.

image_pdfimage_print