Kajfovo maščevanje

nadaljevanje in konec

3

Kajfa je od trenutka do trenutka bolj bledel, sivel, sinel. Ob zadnji Petrovi besedi pa ) zazdelo, da je kri čilega starca na mah planila v njegov obraz. Visoko golo in izbočeno se je v rdeči luči prižganega svečnika krvave barve. Dve, tri kaplje so mu padle na snežno obleko iz tenčice: znoj ali solze? Trije možje so dolgo molčali, ne da bi pogledali drug drugega. Janezove roke so uprte v kolena lahno trepetale. Slišati je bilo naporno dihanje širokih Petrovih prsi.

Kajfa je nenadno vstal in ni bil več videti ko prej. Izraz v potezah na obrazu je bil čisto drugi. Malo prej se je zdel star, raztožen oče, toda pripravljen na medeno potrpljenje, zdaj pa je bil na pogled strašen, zgrbljen in pošasten starec. Z obraza mu je gorela tista nenavadna rdečica, ki jo rodi vino ali onemogla jeza. In z zamolklim, grgrajočim, skoraj hro- im glasom se je obrnil k jetnikoma:

»Bogomorilec? Pravita, da sem bogomorilec? Ali sta prepričana, da sem dal umoriti Boga?«

Za trenutek je umolknil in lovil sapo. A je takoj nadaljeval:

»Imata me za sleparja, hinavca in lažnika. Zdaj vaju bom s svojo resnico spravil v grozo, psa, ki lajata iz strahu, da bi vaju ne ugriznil. Lahko vama odkrijem svojo skrivnost: nihče bo verjel, če jo bosta ponavljala.«

Pomolčal je za trenutek in priprl oči. Potem je spet začel:

»Prepričana sta, da je bil Jezus sin božji. Tudi jaz sem to vedel, tudi jaz razumel. In prav zato, ker sem bil o tem prepričan, sem ga dal umoriti. Sem bogomorilec, kakor pravita, toda ne slep in nezaveden bogomorilec.

Ti, Peter, si rekel ljudstvu, da niti poglavarji niso vedeli, kaj delajo. Zmotil si se ali pa lažeš. Jaz, jaz edini sem vedel, kaj delam. Pilat je odgovoril mojim duhovnikom: Kar sem pisal, sem pisal. In jaz lahko vama ponovim prav tako zatrdno ko Rimljan: Kar sem storil, sem storil.

Da, vedel sem, da obsojam na smrt Boga ali, če hočeta, sina božjega. Besede, ki jih je spregovoril Kristus na Golgoti, so veljale rimskim vojakom, ki so bili nevedni izvrševalci povelj, in morebiti ljudstvu, ki je vpilo okoli treh križev. Jezus je vedel, da jaz vem, a ni se mogel izmakniti usodi, ki si jo je bil sam določil.

Vidim na vajinem obrazu sence presenečenja in groze. In nimata moči, da bi mi izrekla vprašanje, ki vama stiska srce, pa ne more do ustnic: Če si vedel, da je Bog, zakaj si ga obsodil in umoril?

Da, bil je Bog vaš Kristus. Toda kakšne vrste Bog? Pomislita trenutek. Bog, ki prihaja spreminjat postavo svojega Očeta, ki je bila in mi je dolžnost, da jo varujem in branim proti vsem. Bog, ki bi se moral v slavi prikazati sredi svojega ljudstva, rešiti ga zatiranja, popeljati ga do zmage nad vsemi kraljestvi zemlje, ta Bog pride na svet kot preprost tesar in spoštuje cesarja, pa se ne briga, da bi osvobodil in poveličal svoje brate.

Njegov Oče je bil rad z očaki, z duhovniki, z vojščaki. Ta njegov sin pa se druži s plebejci, z bolniki, z berači, s slabiči. Zakaj ni prišel k meni, ki zastopam vero in izročilo naroda in sem bil njegova še tako visoka razodetja zmožen razumeti bolj ko ribiči in potepuhi? Niste razumeli, da sem bil nevoščljiv, bolestno nevoščljiv? Pa komu neki? Dvanajstim ubogim nevednežem, kakršna sta vidva!

Pa ne le to: jaz sem bogat, a ta vaš Bog je poveličeval uboštvo; jaz sem učen, on pa je cenil otroke bolj ko pismarje in učitelje; jaz sem poglavar templja, a Jezus ga je hotel razdejati. Storil in povedal je vse, kar me je le moglo poniževati, žaliti, mi groziti in me mučiti. Sleherna njegova beseda je bila zame rana, vsaka obljuba nevarnost.

Bil je Bog, toda vedel se je sovražno do mene, ki sem bil doslej najvišji zastopnik Jahvejev na zemlji. In še ne razumeta, da sem ga moral sovražiti in da je sleherni utrip mojega srca zahteval, naj ga uničim? Vedita torej : Križanje ni bila pomota, temveč maščevanje.

Jaz sem človek in On je Bog. Boj, bosta rekla, je neenak, nesmiseln, nor. Pa kaj zato? V meni je nekaj tistega ko v Titanih, ki jih opevajo grške bajke. Jakob se je vso noč boril z Bogom, pa ga ni mogel ukloniti: meni se je posrečilo, da sem ga umoril.

Ali si ne moreta misliti strahotne slasti, opojnega ponosa: čutiti se umrljivega človeka in vendar imeti v lastnih rokah življenje Boga? Nihče pred mano ni niti za trenutek imel te strahotne, toda najvišje in neizrekljive moči. In mislim, da ga ne bo več človeka, ki bi skusil to, kar sem skusil jaz: biti zemlja in obsoditi nebo; biti stvar in umoriti Stvarnika. Mali ljudje so zadovoljni, da so morilci ljudi: jaz edini na vsem svetu pa sem pravi morilec Boga. Vzvišen sem nad ves človeški rod: sem edini, ki sem bil tako nadnaravno drzen, da sem umoril Boga. Jaz sam – sem in bom za zmeraj edini.

A vidva, človeka malenkostnega, poniglavega duha, ne moreta razumeti moje obupane in vendar vesele radosti. Bledita in drhtita, groza vaju prevzema; morebiti lastnim ušesom ne verjameta in si najbrž mislita, da sem znorel ali da me je satan obsedel.

Ne, vidva ne razumeta, ne moreta razumeti, nikdar ne bosta razumela. Ne verujeta, da je Jezus bil Bog? In čemu se je treba čuditi, če sem tudi jaz to veroval? Nismo nemara vsi trije iz Judeje?

In kaj mi ni mar bil za moje bogomorilstvo zaveznik Bog sam, ki je padel v moje roke in se podvrgel moji sodbi? Hotel je umreti, prišel je, da bi umrl, in jaz sem ga rad poslušal, z divjo radostjo, ker sem se tako mogel maščevati za vse njegove žalitve in za tisto, kar mi je prizadel trpljenja. Tudi jaz sem imel in imam še svoj pasijon. Brez žebljev in brez krvi, pa morebiti prav tako bridek.

Mislita, da bom strahotno kaznovan v drugem življenju. Kaj vesta vidva o tem? Ali ni Jezus dejal, da odpušča svojim morilcem? Ali ni oznanjal, da bo zveličan, kdor izpolnjuje voljo njegovega Očeta? In ni bila nemara volja Očetova, kakor trdite sami, da je bil njegov Sin umorjen, da bi s svojo krvjo odkupil grehe človeštva? Kdo me bo mogel obsojati? Kdo me bo mogel kaznovati?«

Kajfov obraz je med govorjenjem postal še bolj čuden in strašen: črna krinka obsedenca, ki se bori zoper nekaj nevidnega.

Veliki duhovnik se je nenadno opotekel, padel ter z obrazom udaril ob tla. Potem je ostal na vseh štirih, negiben, ko da okamenela apostola molče prosi odpuščanja.

image_pdfimage_print