24. oktober – 30. nedelja med letom – Misijonska nedelja

BOG REŠUJE IZ SUŽNOSTI

29

Jer 31,7-9

V starozaveznem berilu se na trideseto nedeljo med letom srečujemo s prerokom Jeremijo. Jeremija je bil iz duhovniške družine, po rodu iz Anatóta, mesteca blizu Jeruzalema. Za preroka je bil poklican, kot sam pravi: »v dneh Judovega kralja Jošíja, Amónovega sina, v trinajstem letu njegovega vladanja,« (1,2), torej leta 626 pred Kr., ko je bil še “deček” (1,6), potemtakem je bil rojen med leti 650-645 pred Kr. Jeremijevo preroško sporočilo je bila namenjeno najprej samo prebivalcem uničenega severnega kraljestva (Samarija) leta 722/721 pred Kr., katerega prebivalci so bili delno odvedeni v izgnanstvo pod asirskim kraljem Sargonom II. Šele kasneje se obrača tudi na babilonske izgnance po padcu Jeruzalema leta 586 pred Kr., saj so medtem Babilonci zavzeli Asirijo in je njena prestolnica Ninive padla leta 612. Jeremija je torej doživljal verjetno najbolj dramatično razdobje izvoljenega ljudstva, padec “Izraela” (Samarija) in “Juda” (Jeruzalem), saj ga je po letu 587 pred Kr. (tik pred dokončnim padcem Jeruzalema) politična stranka, ki se je hotela izseliti, proti njegovi volji odvedla s seboj v Egipt, kjer se za njim izgubi vsaka sled in je neznano tudi leto njegove smrti.

30. in 31. poglavje Jeremijeve knjige sta nekaj posebnega: zbirka in prepis Jeremijevih besed v okviru tako imenovane “knjižice tolažbe za Efraima”. Njegovo preroško sporočilo prebivalcem uničenega severnega kraljestva je poznejši, nam neznani pisec uporabil in razširil v obdobju, ko so se Izraelci že vračali iz Bablonskega izgnanstva, torej po letu 539 pred Kr., torej v razdobju ponovne graditve templja pod Ezrom in Nehemijem v 5. stoletju pred Kr. Jasno je, da ne gre za Jeremijevo prerokbo, ampak za nagovor, kar ne potrjuje samo jezikovna oblika oznanila odrešenja, ki kaže na čas po izgnanstvu, ampak tudi pripravljenost, s katero je bil nagovor sprejet, za razliko trmastega odklanjanja, ki so ga bile deležne Jerremijeve prerokbe. Odrešeneje se namreč ni dopolnjevalo, kakor so pričakovali povratniki iz izgnanstva, zato so bili vedno znova potrebni tolažniki, kakršen je tudi naš pisec, ki so skušali ljudem dopovedati, da mora pravo odrešenje iti preko meja njihovih vase zaprtih skupnosti. To je bila misel, ki je bila Judom kaj odvratna: sebe so namreč vedno imeli za boljše, saj so kot izvoljeno ljudstvo upoštevali le privilegije, ki naj bi iz tega izhajali, na dolžnosti so pa le preradi pozabili, kar nam tudi sporočajo odlomki iz  Svetega pisma, ki opisujejo nekatere zgodovinske dogodke. Tako je bila njihova vera v krizi, saj so izgubili vse, kar jim je prej pomenilo največ, predvsem politično neodvisnost. Zato jim neznani pisec našega odlomka sporoča, da je odrešenje v zvestobi Bogu, to je pa mogoče pridobiti samo z molitvijo.

Enako velja za Cerkev danes. Kristjani le preradi živimo v prepričanju, da so v krizi strukture (škofije, župnije, šole, verouk …), v resnici pa je korenina krize je v veri sami. Kaj pomaga, da se velik del slovenskega naroda prišteva med kristjane ali celo katoličane, če pa ne živijo v skladu s svojo vero. Kar poglejmo število zakonov brez zakramentalenga blagoslova, vzgojo otrok brez verskega pouka in življenje brez zakrametov, brez nedeljske maše, brez redne molitve. Množica sicer deklariranih kristjanov gleda na Boga kot na tistega, ki naj dela za nas čudeže, kadar jih potrebujemo, sicer mu pa dopovedujemo, naj nas pusti pri miru. In Bog je gentleman, ki nas pusti pri miru, ker je pa dosleden, nas pusti pri miru tudi, ko ga potrebujemo, pa naj gre za politiko, gospodarstvo, zdravstvo in tudi za osnovne človekove pravice. Vsaj mi, ki smo mu ostali zvesti, se moramo zavedati, da smo tisti kvas, ki bo to krizo vere rešil z molitvijo in samo z molitvijo, pa naj to zveni še tako nemoderno in zastarelo.

image_pdfimage_print