VI. Skopljanski škof

2. Skopska škofija

a) Zgodovina

Ozemlje, na katerem je dr. Gnidovec prevzel skrb za versko življenje katoličanov, ima pisano in burno, a še malo preiskano cerkveno zgodovino. Po Makedoniji je misijonaril že sv. Pavel. Vsaj v začetku 4. stoletja je bila cerkvena organizacija tod že urejena; koncila v Niceji 1. 325 sta se udeležila škofa iz Skopja in iz cvetočega trgovskega mesta Stobi (ob Vardarju; danes je tam blizu kraj Gradsko). Sto let kasneje je papež Celestin skopsko škofijo povzdignil v nadškofijo, čez naslednjih dobrih sto let je po prizadevanju cesarja Justinijana, rojenega v tem mestu, Skopje postalo sedež eksarha in primasa s pravicami patriarha.

Kmalu nato so od severa prodirajoči Slovani te krepko razvite cerkvene pokrajine uničili. Vendar se je tudi med njimi začelo širiti krščanstvo; misijonarji so prihajali iz Carigrada, pa z juga in zahoda. Silen vzgon je dobilo pokristjanjevanje s prihodom Metodovih učencev iz Moravske. Sv. Klement je v Ohridu ustanovil šolo, iz katere je izšlo nad 3.000 misijonarjev. Kljub carigrajskemu razkolu (1054) je po teh krajih ostala vera v papeževo prvenstvo živa še stoletja. Še konec 13. stoletja je v ohridski cerkvi nastala freska sv. Petra. Vse kaže, da so ljudje na splošno imeli tedanje spore za različna gledanja na obrede in na pokrajinsko samostojnost, ne pa za nekaj, pri čemer gre za priznanje ali zanikanje Petrovega in papeževega prvenstva. Papežev delegat je okrog 1. 1200 posvetil skopskega škofa Marina (obenem s trnovskim metropolitom, primasom Bolgarije, ki se je takrat zedinila s katoliško Cerkvijo). Štefan Nemanjič je prosil papeža za kraljevsko krono. Res ga je 1. 1217 odposlanec sv. stolice kronal za prvega srbskega kralja (odtod vzdevek “Prvovenčani”). Vpliv zahodne Cerkve je še narastel, ko so Nemanjiči začeli pospeševati rudarstvo. Strokovnjake jim je pošiljala Dubrovniška republika in kot izvrstni rudarji so se v obližju rudnikov naseljevali nemški Sasi. Naselbine teh katoliških rudarskih strokovnjakov in delavcev so uživale civilno avtonomijo, cerkveno pa so bile podrejene kotorskemu katoliškemu škofu, pozneje barskemu primasu. Večkrat so dobili pooblastila še posebni papeževi delegati. Redno je vsaka naselbina imela lastnega dušnega pastirja. V Skoplju in v Ohridu sta stolovala nadškofa; izven teh mest se v 14. stoletju omenjajo na sedanjem ozemlju skopske škofije katoliške cerkve v Novem brdu (najbolj znamenita rudarska naselbina – 2 cerkvi), sv. Marija v Prizrenu, sv. Peter nad Prizrenom, sv. Trifun v Trgovištu, cerkev v Janjevu (od 1. 1328) in cerkev v Trepči pri Kosovski Mitrovici (zapiski govore o njej od 1. 1303 pa prav do 1. 1688, ko je ‘naselbina razpadla).

Za Dušana Silnega (1331-1355) se je razkol v Srbiji širil in krepil. Dušanov zakonik je katoličane razglasil za krivoverce, zato za brezpravne. V kratkem je katoliška vera domala izginila – razen v rudarskih naseljih in trgovskih četrtih po mestih, kjer so imeli jurisdikcijo Dubrovčani.

Po porazih, ki so jih Turki prizadeli Dušanovim naslednikom pri Marici (1371) in na Kosovem polju (1389), je ozemlje sedanje skopske škofije padlo v oblast otomanske sile. Medtem ko se je v Španiji bližal konec muslimanskemu vdoru v Evropo od zahoda, se je zdaj islam začel širiti vanjo od vzhoda. Dolga stoletja je bilo krščanstvo obsojeno na boj za obstanek.

Sv. stolica je 1. 1656 vključila ozemlje ohridske nadškofije v skopsko in naziv ohridskih nadškofov je imel odtlej le naslovni pomen. Kmalu nato so (po velikem turškem porazu pred obleganim Dunajem 1. 1683) krščanske vojske prodrle globoko na Balkan. Avstrijski vojskovodja Piccolomini je zavzel Prizren, Peč in Skopje. Zaradi kuge je dal to mesto zažgati. Vojna sreča se je obrnila, Avstrijci so se jeli umikati, z njimi je odšlo na sever preko Donave ok. 37.000 srbskih družin pod vodstvom patriarha Arsenija III. Čarnojevića (“velika selitev”). V zapuščene kraje so se naseljevali Albanci.

Iz požganega Skopja so se tedaj umaknili katoličani z duhovniki in nadškofom. Po ustnem izročilu so iz stolnice rešili kip Matere Božje in ga prenesli v Letnico (Skopska Črna gora), kjer se je ohranila župnija. Nadškof se je kmalu preselil v Janjevo, staro rudarsko naselbino. L. 1821 je prestolica skopskih nadškofov postalo trgovsko mesto Prizren. Sčasom so postavili v Skopju poleg župne cerkve škofijsko rezidenco in zgradbo za urade, vendar so razen nadškofa Logarezzija, ki je dalj časa živel v Skopju in tam umrl, ostali v Prizrenu. Tam so jih doletele balkanske vojske. Z njimi je prišlo osvobojenje izpod Turkov, obenem pa nova razdejanja.

L. 1914 je Srbija sklenila s sveto stolico konkordat. Določeno je bilo, da se skopska nadškofija ukine, namesto nje pa se ustanovi škofija. Nadškofija za kraljevino Srbijo nastane v Beogradu (kjer takrat ni bilo niti župnije niti cerkve, temveč le kapelica za diplomate). Konkordat je določil tudi, naj se skopski škof preseli v Skopje.

Takoj po podpisu konkordata v Rimu 24. junija 1914 je vzplamtela prva svetovna vojna, tako da pogodba ni bila ratificirana, vendar sta jo obe strani priznavali. Makedonijo, Metohijo in Kosovo je spet zagrabila vojna vihra in okupacija ter prizadela ostanke cerkvene uprave. Konec vojne je to prostrano ozemlje pustil skoro brez duhovnikov in cerkva. Nadškof je bil Albanec Lazar Mieda, a se je, kot že povedano, 1. 1921 odpovedal.

b) Prebivalstvo po narodnosti in veri

Nova skopska škofija, katere vodstvo je prevzel Gnidovec, meri 46.488 km2, torej za dve Sloveniji. (Za primerjavo: ljubljanska nadškofija ima 8.549 km2, mariborska škofija 7.296 km2). Obsega Makedonijo, Kosovo, Metohijo, Sandžak in Plavsko-Gusinjsko dolino (ki pripada Črni gori). Gostota prebivavstva v teh goratih, zanemarjenih in nemirnih krajih je bila majhna, niti 39 ljudi na 1 km2. Narodnostno in versko je ta balkanski predel od nekdaj pisan, Tu žive Makedonci, Turki, Albanci, Srbi in doseljenci (Nemci, Slovenci, Hrvati, Madžari). Po verski pripadnosti je tedaj bila razporeditev približno taka: 960.000 pravoslavnih, 790.000 muslimanov, 30.000 katoličanov in 7.000 Židov.

Med okrog 30.000 verniki, raztresenimi po obširnem ozemlju skopske škofije, je bilo okrog 22.000 starih naseljencev, to je katoličanov, ki so vero ohranili skozi stoletja. Večina od teh (okrog 15.000, torej polovica vseh katoliških vernikov) so bili Albanci (Šiptarji). Njihovi predniki pred turškim navalom so bili katoličani. Mnogi so sprejeli islam, katoliški ostanki so se ohranili predvsem v težje dostopnih krajih. Albanci so pod turškim gospostvom poselili tudi predele, kjer so prej bivali Srbi in Makedonci. Po 1. svetovni vojski je bilo katoliških Albancev v mejah Jugoslavije največ v Metohiji (pas ob albanski meji) in na Kosovem polju.

Slovanskih katoličanov – starih naseljencev se je ohranilo kakih 7.000. Bili so to ponajveč potomci za Nemanjičev tod naseljenih bosanskih in dalmatinskih rudarjev. Največji župniji na Kosovem polju, Janjevo in Letnica, sta imeli v glavnem vernike hrvaškega izvora.

Na tem ozemlju domači katoličani so bili po večini verni in nravno zdravi. Hude preskušnje so jim utrdile versko zavest, patriarhalno življenje v zadrugah jim je ohranjalo domačo tradicijo. Civilizacijsko in kulturno so bili na nizki stopnji, ker so jim Turki zavirali napredek.

Dobro četrtino (približno 8.000) Gnidovčevih vernikov so predstavljali naseljenci po 1. svetovni vojski. To je bila katoliška diaspora na jugu nove države. V to skupino so spadali državni uradniki. Oblasti so jih pošiljale na jug “po službenih potrebah”. Pri nastavljanju v te kraje je odločalo pričakovanje, da bodo ljudje z zahoda tod uvedli nekaj reda; potem težnja, da se prebivalstvo nove države premeša, kar naj bi sčasoma dalo narodnostno in versko enotnost. Nekateri uradniki so bili premeščeni na jug kazensko, zlasti pri menjavanju režimov. Tako si našel katoličane med najvišjimi in najnižjimi uradniki – na banski upravi, v šolstvu, na železnici, po finančnih in orožniških postajah, v rudarstvu in industriji. Poseben sloj v diaspori so bili vojaki, zlasti fantje, ki so tod opravljali svojo predpisano vojaško dobo. Na jug so prihajali tudi sezonski delavci, da grade in utrjujejo ceste ter da polagajo tračnice na novih progah (Priština-Peć, Priština-Podujevo, Bitola-Prilep-Veles).

Nadaljna skupina katoliških novih naseljencev so bili ljudje, ki so jih oblasti vabile k obdelovanju zemlje. Kmetije naj bi nastale tam, kjer so se Turki – prostovoljno ali nasilno – izselili in tam, kjer je država postala lastnica po zloglasni agrarni reformi. Naseljencem so obljubljali raznovrstne ugodnosti, niso jim pa odkrili velikih težav, ki jih čakajo: težko podnebje, malarija, nezadostna prometna sredstva, nevarnosti zaradi nasprotij med pripadniki različnih narodnosti; pritisk oblasti, da bi prebivalstvo sprejelo pravoslavno vero in srbsko narodnost. Nastale so katoliške kolonije na Kosovem polju (Sojevo pri Uroševcu, Obilić in Kosovo polje pri Prištini), v Makedoniji (slovenska naselbina v Bistrenici pri Demir Kapiji, Dušanovac pri Dojranskem jezeru, Paljurci, Karadjordjevo pri Valandovu, Pepelište, Vojšanci, Timjanik pri Negotinu, Džermijan, Kenali, manjše naselbine okrog Prilepa in Bitole) in na Ovčjem polju. Kmalu so se začele materialne težave, ponekod celo hudo pomanjkanje. Naseljenci so bridko občutili versko zapuščenost in večkrat postali žrtev verskega pritiska in preganjanja.

Med katoliški živelj v tej pokrajini je prišteti še makedonske uniate. Niso vključeni v število 30.000 vernikov skopske škofije, ker ji upravno – razen par let po prvi svetovni vojski – niso pripadali. Že v turški dobi se je v Makedoniji začelo uniatsko gibanje, katerega žarišči sta bili Solun in Bitola. Konec 19. stoletja je bilo na makedonskem ozemlju kakih 60.000 uniatov. Lazaristi so za Makedonijo ustanovili semenišče v Zejtenliku (Solun). A pravoslavci so z diplomatskimi sredstvi, z grožnjami, nasiljem in podkupovanjem gibanje zavrli. Tik pred I. svetovno vojsko je bilo v Makedoniji le 10.000 uniatov. Grki so unijo na svoji zemlji uničili. Ostanki so pobegnili v Bolgarijo ali Srbijo (po 1. 1918 Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev). Nekateri begunci ho se naselili okrog Strumice. A tudi velesrbska politika je hotela uniate iztrebiti. L. 1923 je prevzela vodstvo preostalih uniatskih župnij (vasi Strumica, Bogdanci, Stojakovo, Dževdželija, Radovo, Nova Mahala, Pirava) uniatska škofija v Križevcih. A položaj se je komaj izboljšal. Z dušnim pastirstvom ni uspel ne jezuit Sakač, ne slovenska frančiškana brata Aljančiča, ne v vzhodnem obredu posvečeni duhovniki. Slednjič je križevski škof Njaradi po kratki pripravi posvetil domačina Kapsarova, učitelja. Dasi ti verniki – morda jih je ostalo 3.000 – niso spadali pod njegovo jurisdikcijo, se je škof Gnidovec pogosto zanje pri oblasteh potegnil in jih za Veliko noč tudi hodil obhajat.

Končno je v dobi škofovanja dr. Gnidovca tam živelo kakih 10.000 ljudi “pisane (mešane) vere” – ljarmanov  (ljara = po albansko “pisan”, man = po turško “vera”. To so bili hekdanji albanski katoličani, ki so v stoletjih turškega gospostva iz strahu pred okoljem na zunaj postali muslimani, v srcu pa so ohranili krščanstvo. Stik z duhovniki, kolikor jih je bilo, so imeli le na skrivaj, skoro vedno ponoči. Verskega znanja in življenja je v njih nazadnje le malo ostalo. Predvsem so želeli, da jim duhovnik krsti otroke in da jim blagoslovi zakon. V džamije so moški hodili javno, v katoliško cerkev pa le na skrivaj. (»Podnevi v džamijo, ponoči v cerkev,« je bil pregovor). Ko je v 19. stoletju turška sila začela pešati, so zborovanja balkanskih škofov in odposlanci iz Rima terjali, naj se Ijaramani javno izpovedo za katoličane. Edini primer, da so se Ijaramani odzvali temu klicu Cerkve, se je dogodil v Stubli 1. 1846. Na prigovarjanje gorečega letniškega župnika frančiškana Antona Marojevića se je preko 300 ljaramanov turškim oblastem javilo, da so katoličani. Postali so žrtev mučenja in izgona v Malo Azijo. Šele po posredovanju francoskega in angleškega poslanika so Turki končno prepeljali preživele nazaj. Dobra tretjina pogumnih vernikov je pomrla zaradi mučenja, slabe oskrbe in malarije. Ostali so vas obnovili in kasneje dobili svojo župnijo, v 20. stoletju pa še drugo v Binču, v podnožju hribov. Potomci teh mučencev so bili najboljši katoličani med Albanci skopske škofije. Več sinod in rimskih odlokov je prepovedalo skritim vernikom deliti zakramente, vendar so v tistih razmerah živeči duhovniki bili navadno zelo popustljivi in so še naprej na skrivaj krščevali ter pisali tajne matice. Ljaramani so bili raztreseni po Skopski Črni gori (v selih Dunav, Dolnja Stubla, Selište, Sefer), okrog Janjeva in po hribih med Prizrenom in Uroševcem (Krvosarija).

Pravoslavno prebivavstvo tega predela je po večini v verskem življenju kazalo posledice okorelosti, nacionalizma in laizacije, ki so zajeli vzhodne Cerkve. Verska izobrazba je bila nizka, molitveno in zakramentalno življenje okrnelo. Verouk so poučevali laiki, celo taki, ki so vero izgubili. Posvetni duh je vladal tudi’ po bogoslovjih. Verskih običajev so se na splošno držali, a to so bili bolj izraz narodne in družinske tradicije kot verskega prepričanja. Sem spada npr. praznovanje slave (to je tistega svetnika, na katerega dan so predniki prejeli krst); prižiganje luči in kadila pred ikono slavskega svetnika; obhajanje velikih praznikov; običaji za obletnice pokojnih; pobožnosti k Bogorodici (dasi pravoslavni odklanjajo nauk o brezmadežnem spočetju); češčenje svetnikov. Zakonskemu življenju ni bila v prid brez večjih težav dosegljiva ločitev in po njej sklepanje novih zakonskih zvez.

Globlje duhovno živeči pravoslavni verniki so z občudovanjem opazovali lepoto katoliškega bogoslužja, učinkovitost zakramentov, povezanost med katoliškimi duhovniki in verniki, pa nesebično delovanje, skrb za duše, značilno za katoliško duhovščino.

Medsebojno spoznavanje je pravoslavnim pokazalo marsikakšno značilnost katoliškega verskega delovanja in razpršilo marsikatere predsodke. Zbližanju pa je delala velike ovire tesna povezava srbske državne oblasti in razvnetega nacionalizma s pravoslavno cerkveno organizacijo. V preganjanju katoliških uniatov, duhovnikov, redovnikov in laikov se je kaj slabo izkazal episkop Varnava, poznejši patriarh Srbije, v gonji proti katoliški Cerkvi se je zlasti v času debat o konkordatu žalostno proslavil bitoljsko-ohridski episkop Nikolaj Velimirovič. Upravne, včasih tudi vojaške oblasti pa so se umazale s krivicami in nasiljem nad katoliškim prebivavstvom.

Pri muslimanih je bila vera na splošno zgolj urejevalka družbenega življenja. Le redki so še izpolnjevali predpise korana. Petkratno klanjanje na dan, ki naj ga moški opravijo v džamiji, žene doma, so močno opuščali. Omejevati so skušali mnogoženstvo: samo tisti, ki ima dovolj sredstev, naj bi imel pravico do več žena.

Za druge nazore so bili muslimani nedostopni, s krščanstvom niso hoteli imeti nobenega stika. Če se je kakšna krščanska žena znašla v haremu, navadno ni dolgo vzdržala; preganjala jo je vest in nesoglasje s čislo drugačnim načinom domačega življenja, v katerega je tedaj bila še trdno zaprta.

Poučni so odstavki, ki jih je Anton Kordin po dobrih dveh letih delovanja v skopski škofiji napisal v Kraljestvo božje (1. 1935, str. 128/9):

»Katoličani v taki verski pestrosti, čeprav nas je tako malo, smo vendar najvidnejši in najmočnejši (…) Nikjer nisem videl toliko katoliške skupnosti, kot je naša tukaj doli med drugoverci. Govoriti o župnijski skupnosti doma, se mi zdi govoriti o tistih dobrih dušah, ki so majhen odstotek župljanov. V diaspori, to je mešanem ozemlju ver, pa je katoliška skupnost vseh brez razlike. Tudi mlačni so tu katoliško izrazitejši. Po stopnji svoje verske izobrazbe in vere preveč občutijo praznino tuje vere in so veseli sv. maše ter radi prejemajo sv. zakramente. V pravi diaspori je to včasih zelo ganljivo, dočim so večja mesta že doprinesla svoj delež brezverskega vpliva tudi na katoličane v svoji drugoverski sredini.

Nevarnost za katoličane v versko tuji sredini je, da se med njimi uvedejo tuji verski običaji. Pravoslavni prižge v cerkvi svečo in s tem je zadostil Bogu in popu. Nevarno je pri nas prižiganje sveč pred raznimi svetniki, dočim je tabernakelj po navadi zapuščen. Sploh so vse pretirane osebne pobožnosti, ki preidejo v skupnost, v versko mešanih krajih lahko nevarne. Naj izdatnejše sredstvo proti kvarnim vplivom je močno evharistično življenje, ki poudarja naj višje v veri in posreduje najmočnejše življenje katoliške vere.

Za naše živo versko navdušenje v diaspori nas drugi velikokrat zavidajo. Naše male cerkve se po štirikrat na nedeljo napolnijo, dočim so njihove velike saborne cerkve prazne. Naš duhovnik gre k bolniku, kamor koli ga kdo kliče, tudi po več sto kilometrov daleč, dočim drugoverec redko kdaj kliče svojega popa. Ugled katoliške Cerkve v diaspori je velik.

Večkrat slišim tu kakega liberalnega Slovenca: ›Doma sem se navduševal za srbsko nacionalno, to je narodno Cerkev, sedaj ko sem jo spoznal, niti ne pomislim več na to. Kako vse lepša je naša vera!‹ (…).«

 

image_pdfimage_print