Družina – 32. Skupno uživanje dobrin

31

Danes bomo razmišljali o značilnosti družinskega življenja, ki se je je treba naučiti od prvih let življenja: dejavnost skupno uživati življenjske dobrine in biti srečni da to lahko počnemo. Skupno uživati in znati skupno uživati je dragocena krepost. Njen simbol, njena “ikona” je družina, zbrana okrog domače mize. Skupno uživanje jedi – in seveda razen jedi tudi čustva, pripovedovanje, dogodke … – je temeljna izkušnja. Ko je praznik, rojstni dan, kaka obletnica, se znajdemo pri mizi. V nekaterih kulturah je to navada tudi ob žalovanju, da bi bili blizu tistemu, ki žaluje zaradi izgube kakega sorodnika.

Skupno uživanje dobrin je toplomer za meritev zdravja odnosov: če je v družini kaj narobe ali kaka skrita rana, se to pri mizi takoj odkrije. Družina ki skoraj nikdar ne jé skupaj, ali ki pri mizi gleda televizijo ali telefon, je prav malo “družina”. Ko so otroci pri mizi prilepoljeni na računalnik, na telefon in ne poslušajo drug drugega, to ni družina, ampak hotel. Krščanstvo ima neke vrste poklic za skupno jed, to vsi vedo. Gospod Jezus je rad učil pri mizi in je včasih Božje kraljestvo primerjal praznični pojedini. Jezus je izbral skupno večerjo, da je izročil učencem svoj o duhovno oporoko – to je storil pri zadnji večerji – zgoščeno v spominski gesti svoje daritve: dar njegovega Telesa in njegove Krvi kot Jed in Pijačo odrešenja, ki hranita resnično in trajno ljubezen.

V tej luči lahko rečemo, da je družina “doma” pri maši prav zato, ker bogati evharistijo s svojo izkušnjo skupne mize in jo odpira milosti splošne mize Božje ljubezni do sveta. Udeležba pri evharistiji očisti družino skušnjave, da bi se zaprla sama vase. Potrjena v ljubezni in zvestobi širi meje svojega bratstva po Jezusovem srcu.

V našem času, ki je zaznamovan s tolikimi zaprtostmi in s preveč zidovi, skupna miza, porojena v družini in razširjena v evharistiji, postane bistvena priložnost. Evharistija in družine, ki jih ta hrani, lahko premagajo zaprtost in zgrade mostove sprejemanja in ljubezni. Evharistija neke Cerkve družin, ki so sposobne vrniti skupnosti dejavni kvas skupne mize in medsebojne gostoljubnosti, je šola človeške družbe, ki se ne boji soočenj. Ni majhnih, sirot, šibkih, ogroženih, ranjenih, obupanih in zapuščenih, ki bi jih skupna miza družin ne mogla hraniti, podpreti, braniti in gostiti.

Spomin družinskih kreposti nam pomaga razumeti. Sami smo poznali in še vemo, kakšni čudeži se lahko zgode, ko ima neka mati pogled in pozornost, skrb in brigo za tuje otroke poleg svojih lastnih. Do včeraj je zadostovala ena mama za otroke celotnega dvorišča. In še: dobro vemo, kako močno postane ljudstvo, čigar očetje so pripravljeni nastopiri za varstvo otrok vseh, saj imajo otroke za neko nedeljivo dobrino in so ponosni in srečnik da jo lahko branijo.

Dandanašnji mnogi družbeni dejavniki ovirajo skupno mizo družin. Res je, danes ni lahko. Moramo najti način, kako jo spet obnoviti. Pri mizi se govori, pri mizi se posluša. Nobenega molka! Tak molk ni molk redovnic, ampak molk egoizma, kjer se vsakdo ukvarja s svojim računalnikom ali televizijo … namesto da bi se ne govorilo. Ne, nobenega molka! Treba je znova najti tisto družinsko mizo, pa čeprav prilagojeno času. Zdi se, da. je skupna miza postala neka stvar, ki se kupuje ali prodaja, v resnici pa je nekaj drugega. Hrana ni vedno simbol neke pravične razdelitve dobrin, ki lahko doseže tiste, ki nimajo ne kruha ne čustev. V bogatih državah so nas učili zapraviti čim več, da potem odpravljamo posledice prenažiranja. In ta “nemiselna zgodba” umika naš pogled z resnične lakote telesa in duha. Kadar ni skupnega uživanj dobrin, je egoizem: vsakdo misli sam nase. In to še bolj, saj so ga oglasi skrčili na željo po malicah in po sladkarijah. Medtem pa toliki bratje in sestre ostajajo brez mize. Sramota!

Poglejmo na skrivnost evharistične gostije. Gospod lomi svoje telo in naliva svojo kri za vse. Zares ni razlike, ki bi se mogla upirati tej daritvi skupnosti. Samo lažnivo obnašanje, sodeležnost z zlom lahko izključi od nje. Nobena druga oddaljenost se ne more upirati neubranljivi moči tega razlomljenega kruha in prelitega vina., zakramenta edinega  Gospodovega telesa. Živa in življenjska zaveza krščanskih družin, ki prehiteva, vzdržuje in objema moč

njene gostoljubnosti, njenih vsakdanjih naporov in veselja, sodeluje v milostjo evharistije, ki je sposobna graditi vedno nove skupnosti z močjo, ki jo ima in ki rešuje.

Krščanska družina bo takko pokazala širino svojega obzorja, ki je obzorje Matere Cerkve vsehh ljudi, vseh zapuščenih in izključenih v vseh ljudstvih, Molimo, da bi ta družinska skupna miza mogla rasti in postajati vedno bolj zrela.

image_pdfimage_print