17. oktober – 29. navadna nedelja

NADOMESTNO TRPLJENJE PRINAŠA ODREŠENJE

20

Iz 53,10-11

Drugi del Izaijeve knjige, ki se imenuje tudi “Knjiga tolažbe” in je nastala v času babilonskega izgnanstva, ima tudi štiri speve Božjega služabnika, ki so samostojna literarna enota, čeprav so danes raztreseni na raznih mestih tega dela Izaijeve knjige. Nedeljski odlomek je vzet iz četrtega speva. Škoda je le, da sta od njega v berilu samo dve vrstici – za razumevanje bi bilo treba slišati cel spev. Vsekakor gre za trpljenje Božjega služabnika, ki ni natančno določen. Besedilo sámo, tako kot je, nam tega ne razloži in tako so Izraelci včasih v njem videli celoten izraelski narod, ki ga zadeva opisana bridka usoda zaradi njegove nezvestobe. Drugi so spet videli v njem kakega neznanega posameznika svojega časa, čeprav niso znali razložiti, kakšen smisel naj bi imelo opisano trpljenje v luči njihovega pojmovanja zgodovine odrešenja. Nekateri so v njem videli celo bodočega Mesija, kar pa se ni skladalo z njihovo podobo Mesija. V njem so namreč gledali nekakega političnega voditelja, ki naj bi jih osvobodil tujega gospostva, ki je bilo v tistem času babilonsko, pozneje perzijsko, še pozneje grško pod Selevkidi, nasledniki Aleksandra Velikega (ta čas preganjanja je podrobno opisan v Knjigah Makabejcev) in končno rimskega, ki se je začelo leta 63 pred Kr., ko je Pompej zavzel Jeruzalem in je trajalo v Kristusovem času. S to podobo Mesija se pa opis trpljenja v četrtem spevu ni strinjal, zato velika večina Izraelcev Kristusa ni priznala za Mesija.

Dejstvo pa je, da se ti opisi skoraj dobesedno skladajo s Kristusovim trpljenjem. V teh spevih Božjega službnika so redki posamezniki ob koncu babilonskega izgnanstva odkrivali smisel tako imenovanega “nadomestnega trpljenja”, česar stara zaveza prej ni poznala. Do tega časa je bila edina razlaga trpljenja kazen, ki je zadela posameznika zaradi njegovih grehov in prestopkov, kar nam dobro razlože posegi Jobovih prijateljev v Jobovi knjigi. Šele očiščenje po veliki preizkušnji izgnanstva je pripeljalo do spoznanja, da more trpljenje imeti tudi nadnaravno vrednost v korist nekoga drugega. Gotovo je najvišji zgled “nadomestnega trpljenja” Jezus sam, ki nas je z njim odrešil. Prav to je tudi za kristjana smisel vsakega trpljenja, tudi tistega, ki je navidezno brez vzroka. Res je, da kristjani to vemo, oziroma, naj bi vedeli, vendar je še vedno tako pogosto vprašanje, češ “zakaj meni to trpljenje, saj nisem nič zagrešil”. To pomeni, da sicer občudujemo in častimo Kristusovo “nadomestno trpljenje”, sebičnost pa nam ne da, da bi ga posnemali tudi v tem.

Na to je treba pomisliti tudi ob trpljenju ki ga kristjani doživljamo dandanašnji tukaj, v Sloveniji, pa tudi v Evropi. Dejstvo je, da je krščanstvo danes najbolj preganjana religija na svetu, kar je ugotovil eden od neodvisnih britanskih inštitutov. Kar spomnimo se nedavnega, s prijavo in vsemi dovoljenji opremljenega pohoda “Za življenje” in obenem neprijavljenega vreščečega shoda nasprotnikov, ki so nas ovirali, pa policija ni mogla ali ni smela napraviti red. Spolitizirano sodstvo, tožilstvo in delno celo policija, zadnje čase pa celo Ustavno sodišče (glej ločena mnenja ddr. Klemena Jakliča in Marka Šorlija), so vzrok, da morajo posamezniki iskati pravico na evropskem sodišču v Strasbourgu in tam zmagajo. Tudi to je “nadomestno trpljenje”, ki mora biti v korist vsega slovenskega naroda in mlade slovenske države. Prepričan sem, da Bog noče njunega uničenja, ampak ima z obema svoje načrte, ki jih mora naše trpljenje podpirati. In če je Evropa pred 450 leti z molitvijo rožnega venca z zmago v bitki pri Lepantu leta 1571 odvrnila turško nevarnost, bo tudi nam mogočno orožje rožnega venca omogočilo poslati na smetišče zgodovine tiste, ki bi z uvažanjem tujega življa in preganjanjem krščanstva radi uničili slovenski narod in državo samo zato, da bi še naprej ropali in kradli denar za svoje žepe.

image_pdfimage_print