10. oktober – 28. nedelja med letom

MODROST MORAMO CENITI NAD VSE

26

(Mdr 7,7-11) TUKAJ

Knjiga modrosti je nastala komaj nekaj desetletij pred Kristusom Njenega pisca ne poznamo, vemo pa, da je živel v helenističnem, torej grškem okolju, precej verjetno v Aleksandriji, ki je bila središče helenistične kulture v Egiptu in kjer se je skozi stoletja izoblikovala močna hebrejska diaspora. Pisec se obrača na svoje judovske sovernike, ki jih je očaral blesk helenistične kulture in so bili tako pogosto v nevarnosti, da bodo odpadli od vere svojih očetov, ker je niso znali uskladiti z vodilno mislijo okolja, v katerem so živeli. Tem bi pisec rad pokazal, da se modrost izraelskega izročila ne samo lahko sooči s pogansko, ampak se izkaže, da jo celo nadkriljuje. Knjiga modrosti je bila napisana v grščini, saj Judje, ki so živeli v diaspori, svojega materinskega hebrejskega jezika niso več niti razumeli, kje le, da bi ga govorili. Če vse to upoštevamo, vidimo da je ta spis nastal komaj stoletje pred prvimi spisi Nove zaveze. Ta zgodovinska bližina ga postavlja v notranje sorodstvo s prvotno Cerkvijo.

Nedeljski odlomek spada v tisti del knjige, kjer pisec skuša opisati naravo modrosti v dolgem govoru, ki ga pripiše Salomonu in ima svoj vrh v molitvi za modrost. In da bi poudaril potrebnost molitve, je pisec tik pred tem odlomkom opomnil, da modrost ni nekaj, kar bi človek imel po svoji naravi, ampak, da je nekaj “nadnaravnega”: nihče je nima od rojstva. In ker so tudi kralji samo ljudje, modrost ni njihov nekakašen “poklicni” privilegij. Če do modrosti po rojstvu ni imel pravice niti Salomon, kako bi jo potem imeli drugi. Nedeljski odlomek daje odgovor na to, ko opiše tri velika območja znanja. 1) Splošno znanje, kot ga je najti v vsakem leksikonu; v poznejšem besedilu omenja astronomijo, zoologijo, psihologijo, botaniko, farmacevtiko in celo okultna znanja. Vendar ne gre za zgolj akademsko modrost, ampak  za uporabo te modrosti. Svetopisemska modrost ne pozna zgolj čistega spoznanja, ampak praktično uporabo tega znanja. 2) Drugo območje znanja je politika, torej umetnost voditi državo, kar je “salomonska” modrost. Besedilo se obrača na kralje, saj pravi dobesedno: »Če se torej vi, vladarji narodov, veselite prestolov in žezel, spoštujte modrost, pa boste kraljevali na veke« (6,21) Modrost jih torej uči, kako pravično ravnati z ljudmi in pravilno reševati njihove probleme. 3) Tretje območje pa je modrost, ki izhaja iz življenjske izkušnje. Živeti modro pomeni živeti tako, da dosežemo namen življenja. Vsega drugega se je mogoče naučiti, izkušenj pa ni mogoče pridobiti drugače kot s pretekom časa. Primitivna modrost življenja je bila v tem, da je človeku priskrbela moč, bogastvo in življenje. Modrost, ki jo oznanja pisec, pa gre preko teh materialnih meja in gleda v bodočnost, v dobrine, ki se uresničujejo v Božjem kraljestvu.

Za nas tukaj in zdaj bi to pomenilo naslednje. Glede splošnega znanja je menda jasno, da je vsako znanje v življenju koristno in samo bedaki lahko trdijo nasprotno. Kar zadeva modrost, ki jo prinašajo življenjske izkušnje, tisti, ki odklanjajo modrost starejših, to prej ali slej drago plačajo. Problem je pa modrost kraljev, torej državnih voditeljev. Videli smo, kam so nas pripeljale leve vlade, ki so samo polnile lastne žepe in delale po ukazih globoke države (vse vemo, kdo se za tem nazivom skriva). Enormna zadolžitev, ki jo bodo plačevali še vnuki, sodstvo in tožilstvo, ki dela po političnih načelih namesto v skladu s pravičnostjo, norenje protestnikov, da bi prišli na oblast, pa so krivi za nerede in širjenje virusa. Naša dolžnost ni samo moliti za zmago pravice, ampak tudi na volitvah storiti vse, da te zajedalce, ki nimajo politične modrosti, enkrat za vselej spravimo na smetišče zgodovine.

image_pdfimage_print