Ptujska gora

Če se pelješ po železnici iz Celja proti Mariboru, zagledaš Ptujsko goro na desno ali proti jugu, ko vlak potegne s postaje Slovenska Bistrica. Cerkev stoji ob robu Haloz ali haloških gričev. Svetišče se razgleduje daleč po Dravskem polju in preko hribov do hrvatske meje. Staro ljudsko ime zanjo je Črna gora. Nemško zgodovinsko pomembno ime za Ptujsko goro pa je Nova Štifta – Maria Neustift, kar pomeni “nova ustanova”. V starih latinskih listinah nosi naša božja pot še drugo ime: Mons gratiarum – Milostna gora.

Prav med gozdove in vinske gorice je postavljena Ptujska gora. Haloze so namreč skupina dolin in gričev, ki jih na severno stran zaraščajo ponosni in prijazni gozdovi, na južni strani teh gričev pa je zasajena vinska trta. Če gledamo bele zidanice, razmetane po Halozah, se nam zdi, kot bi bil čez vse gričevje obešen velik rožni venec, ki ima svoj začetek pri najlepši roži, pri roži Mariji na Ptujski gori. V vseh letnih časih je Ptujska gora lepa, najlepša pa je v jesenskem večeru, ko se poslavlja od nje zahajajoče sonce. Ko je vse klance in doline že ovil temen mrak, mu Marijina cerkev na Ptujski gori še kljubuje in dviga luč in lepoto daleč pod nebesni obok. Niti v pravljici bi ne bilo mogoče povedati kaj takega, kot je podoba Ptujske gore, če imaš srečo, da zadeneš na lep jesenski večer.

Bližnji okoličani pravijo Ptujski gori kar na kratko Gora. Cerkev ima neko skrivnostno privlačno moč, ker je stavba dobesedno črna. Zidana je iz temnega kamna. Ljudstvo pa je iz tega ustvarilo pripovedko, da je ob turškem napadu bela cerkev na Ptujski gori počrnela, da je ni mogel zapaziti turški paša ter jo izropati.

Najbližja železniška postaja za Ptujsko goro je Sv. Lovrenc na Dravskem polju, na progi Pragersko-Ptuj. Od postaje na Goro je komaj dobro uro hoje. Pot je prijetna in vodi čez polja in skozi gozdove ter mimo prijaznih slovenskih domačij. Na Gori tik ob cerkvi je prijazen starodavni trg, ki je dobil svojo važnost in pomen ravno zaradi slavne božje poti. Kraj je dobil tržne pravice že leta 1447 in je imel včasih svojega lastnega sodnika. Sramotilni kamen ali pranger še danes stoji in spominja na sodnijske trške pravice.

Zgodovina božje poti

Na Ptujski gori se zrcalijo dogajanja splošne evropske zgodovine. Mnogokrat se je slišalo v prejšnjih časih, da je že pred sedanjo cerkvijo na Ptujski gori stala manjša cerkev. Zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek je to trditev ovrgel. Prejšnji zgodovinarji so bili zapeljani po nemškem imenu Neustift in so zamenjali Ptujsko goro z Neustift pri Gradcu. Ravno nemško ime Nova Štifta dokazuje, da je šlo pri postanku sedanje cerkve za novo ustanovo. Iz stavbinskih oblik cerkve in iz sloga najstarejših kipov bi lahko sklepali, da je sedanja cerkev nastala v prvih dveh desetletjih petnajstega stoletja. Stegenšek navaja letnici 1410 ali 1414. Pisanih virov o postanku romarske cerkve na Ptujski gori ni. Da pa je bila ustanovljena kot romarska, božjepotna cerkev, in ne kot kaka podružnica, o tem priča vsa njena zgodovina in njena izredna stavbarska umetnost. Zidana je bila kot cerkev-dvorana, ki naj bi bila zmožna sprejeti večje število vernikov in ki daje tudi možnost prirejanju slovesnih božjih služb.

Ljudska legenda, ki hrani edino doslej znano poročilo o postanku te cerkve, pripoveduje tole:

Bil je bogat grof na Vurberku, ki je imel edino hčer, toda rodila se mu je slepa. Žalostni starši so prosili Marijo za pomoč. Ko je hčerka nekoliko dorastla, je začela sama prositi Marijo, naj ji izprosi vid. Nekoč so skupaj v družini molili goreče k Mariji in takrat je med molitvijo slepa sirotica zagledala pred seboj luč. Oči so se ji odprlevidela je. Vsa vesela pravi deklica svojim staršem: »Pojdimo tja gor, kjer sem zapazila luč!« Šli so in prišli na Ptujsko goro, kjer je bil takrat postavljen križ. In dekle pravi: »Tukaj je bila luč.« Hvaležni oče je začel na čast Materi božji zidati veliko cerkev, toda dokončati je ni mogel, ker mu je zmanjkalo premoženja. Drugi grofje so delo bogoljubno nadaljevali. Pa ga tudi niso mogli dovršiti. Slednjič je neka bogata gospa prekrasno cerkev dovršila, pa tudi sam cesar je k stavbi veliko pripomogel.

Tako pravi legenda. Cerkev s svojimi spomeniki potrjuje jedro poročila legende, da je svetišče na Ptujski gori plemenitaška ustanova. Na stavbi so se ohranili grbi na oboku srednje ladje: vurberški zmaj, ptujsko sidro – grb, ki v desni polovici kaže pol belega orla, v levi pa belo in rdeče vodoravno pasasto polje. To je modruški grb. V svetišču na severni strani sta na podstavku kipa upodobljena dva angela, katerih vsak drži po en grb s čelado, položeno na oba grba. Levi ščit je vodoravno deljen na troje prog, desni pa ima vodoravno vijugasto progo v obliki črke W. Gre torej za po ženitvi združena grba dveh rodbin, kakor v primeru angelov grbonoscev v vhodni lopi, kjer sta združena ptujski in celjski grb po ženitvi Bernarda III. z Valburgo. V svetišču na južni strani je na enem izmed svetniških podstavkov vurberški grb z zmajem. Na tem podstavku vidimo, da je spredaj nekaj odbito. Domnevajo, da je odbito prav ptujsko sidro. Torej zopet združen grb dveh rodbin: vurberške in ptujske. Na oltarju sv. Žige se na stranicah dvakrat nahaja brezbarvni reliefno izvršeni grb viteza Žige z Dobrne. Ta Žiga Dobrniški je na Ptujski gori pokopan in isti grb se nahaja tudi na njegovem nagrobnem spomeniku: to je postrani ležeči ščit, ki ima čelado z odejo in okrasom kronanega krokarja s prstanom v kljunu. Na vrhu je k ščitu priklenjen majhen zvijajoč se zmaj. Ta v krog zviti zmaj pomeni znak tako imenovanega zmajevega reda, ki mu je Žiga Dobrniški pripadal. Leta 1409 je namreč pristopilo k temu redu 24 štajerskih plemičev, med njimi Žiga z Dobrne. Teh znakov je po cerkvi še veliko. Na baldahinskem oltarju Marijinega oznanjenja zunaj cerkve je reliefni grb ustanovitelja Friderika II. Celjskega, ki je enak grbu Bernardove žene Valburge. Celjski in ptujski grb sta tudi posamezno na milostni podobi.

Pričevanje grbov že brez drugih virov dokazuje, da je vloga rodbine ptujskih gospodov pri postanku cerkve na Ptujski gori prvenstvena. Po ženitveni zvezi z Valburgo Celjsko so najbrž pri notranji opremi svetišča pomagali tudi Celjani. Morda je Valburga tista bogata gospa iz legende, ki je priskočila na pomoč.

V nejasnost postanka cerkve na Ptujski gori nam vsaj malo posveti leta 1543 objavljeni seznam štubenberške rodbine – Štubenbergi so prevzeli Vurberk, ko je leta 1441 izumrla rodbina ptujskih gospodov. V tem seznamu se omenja listina, ki jo je podpisal prior dominikanskega samostana v Ptuju, s katero je papež Bonifacij dovolil Ulriku Wajseejskemu zidati cerkev na Ptujski gori. Žal, da se letnica na listini ni ohranila. Ulrik IV. je bil jerob (varuh) Bernarda III. Ptujskega in je umrl pred letom 1401, Bonifacij IX. pa je vladal od 1389 do 1404. Torej lahko omejimo čas te listine med leti 1389 in 1400. To so bila leta Bernardove mladoletnosti. Če je Ulrik umrl leta 1404, potem približno vemo, da je bila v tistih letih enkrat ali ne dolgo potem pozidana ptujskogorska cerkev. Bernard Ptujski je umrl leta 1421, torej je bila cerkev malo prej pozidana. Neka listina pravi, da je Oto, župnik pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju, Bernardu Ptujskemu dovolil vzdrževanje lastnega kaplana na Ptujski gori, da postreže romarjem. Ta kaplan je na Ptujski gori umrl leta 1424, tako kaže njegov nagrobni spomenik. Torej je cerkev na Ptujski gori gotovo nastala po letu 1401, in pred letom 1421. Tudi vizitacijski zapisnik iz leta 1567 omenja, da so ustanovitelji Ptujske gore ptujski gospodje, njeni zaščitniki pa Štubenberški.

Plemiški in ožje rodbinski značaj ustanovitve cerkve na Ptujski gori je izpričan. Plemiči so cerkev z vsemi potrebnimi stvarmi tudi opremili. Od te prvotne opreme je ohranjenih zelo veliko stvari. Zelo težko pa je določiti, kaj je prvotno in kaj je spremenjeno oziroma dodano v poznejših stoletjih. Gotovo je, da je prvotnega izvora milostna podoba Marije Zavetnice v glavnem oltarju, potem oltar sv. Ožbolta in oltar rožnovenske Kraljice. Prvoten je na oltarju loretske Marije kip sv. Jakoba, ki je bil prej glavni kip na istoimenskem oltarju. Kip je krasno gotsko delo. Nad velikim cerkvenim vhodom je prvotnega izvora relief Marijine smrti, potem v lopi dva angela grbonosca, desno ravno tam relief sv. Treh kraljev, v župnišču pa kip stoječe Marije z Detetom in podstavek z reliefom klečečega darovalca. Prvotno obliko, čeprav dopolnjeno v 17. stoletju, sta ohranila samo oltarja sv. Andreja in sv. Ožbolta.

Kmalu po postanku naše cerkve je začela slovenskim deželam groziti turška nevarnost. Da se zavarujejo pred njo, so naši predniki cerkve po gričih družili s tako imenovanimi tabori. Tabori so bili v nevarnosti pribežališča za okoličane, obenem pa so bili ti tabori z obrambnimi zidovi in stolpi opremljene trdnjave, s katerih so se naši predniki borili proti brezbožnemu sovražniku. Del taborskega obzidja z enim stolpom se je na Ptujski gori do danes ohranil, večji del z dvema stolpoma pa je dal odstraniti župnik Križmanič v letih 1817 do 1832. Zidovje je bilo že v slabem stanju in je vzdrževanje preveč stalo. V turških bojih je ta tabor leta 1473 in 1493 obvaroval okoličane, kar je dalo povod za legendo, da je postala cerkev čudežno črna in je napadajoči Turki niso mogli videti.

Turška vihra je cerkvi prizanesla, ni pa ji prizanesla sledeča zgodovinska doba v 16. stoletju, ko so se pojavili v slovenskih deželah verski boji med protestantizmom in katoličani. Usodno za Ptujsko goro je bilo, da so Štubenbergi v Vurberku postali zagrizeni protestanti, obenem pa so ostali še zaščitniki ali patroni Ptujske gore. Štubenbergi so pri Marijini cerkvi na Ptujski gori nastavili protestantovskega pastorja (verjetno že leta 1528), ki je bil seveda oženjen. V tem času je katoliška služba božja v znameniti cerkvi popolnoma prenehala. Skoraj gotovo je bil protestantovski duhovnik na Gori kakih 50 let. Katoliškega duhovnika pri cerkvi v Vurberku je dal Štubenberg po svojih luteranih vreči skozi okno, protestantje pa so katoliško župnišče na Vurberku razdejali in se polastili cerkve. Baltazar Štubenberg je celo napravil posebno ustanovo za vzdrževanje protestantovskega pridigarja v Vurberku. V Vurberk se je vrnil katoliški duhovnik šele leta 1630 – torej po sto letih.

Ptujska gora je postala sedež župnije šele leta 1768. Za petstoletnico obstoja cerkve in božje poti je bila s sodelovanjem avstrijske centralne komisije za varstvo spomenikov vsa cerkev pred prvo svetovno vojsko temeljito obnovljena.

nadaljevanje sledi

image_pdfimage_print