26. september 2021 – 26. nedelja med letom

BOG NAM DAJE SVOJEGA DUHA

18

Slomškova nedelja

(4Mz 11,25-29) TUKAJ

Četrto Mojzesovo knjigo mednarodno označujemo z latinskim izrazom Numeri, Števila, saj na prvi pogled res izgleda kot nekakšna zbirka statističnih podatkov, kar jasno kaže na izvor iz tako imenovanega “Duhovniškega dokumenta”, ki se nam je ohranil samo v posameznih odlomkih svetopisemskih knjig, seveda ne vseh. Vendar to velja samo za prvih 9 poglavij knjige Numeri (4. Mojzesove), saj pozneje prihajajo na dan plasti starejših virov.

Odlomek iz 11. poglavja, ki služi kot nedeljsko starozavezno berilo, je vzet iz širšega besedila, ki ga je za razumevanje treba poznati vsaj v obrisih. V svojem romanju skozi pustinjo proti obljubljeni deželi so bili Izraelci že deležni Božje skrbi, saj so prejemali vsak dan mano, ker na poti niso mogli pridelovati žita za kruh. Zdaj pa se pojavi nov problem. Takole nam poroča 4. Mojzesova knjiga: Drhal, ki je bila med njimi, se je vdala poželenju in tudi Izraelovi sinovi so spet začeli jokati in govoriti: »Kdo nam bo dal jesti meso? Spominjamo se rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, kumar, lubenic, pora, čebule in česna. Zdaj pa naša duša hira; ničesar več ni, le mano imamo pred očmi.« (11,4-6). Mojzesova reakcija je bila seveda razumljiva in se je šel pritoževat Bogu: »Ne morem sam nositi vsega ljudstva, kajti pretežko je zame. Če misliš tako ravnati z menoj, me raje pri priči ubij, če sem našel milost v tvojih očeh, da mi ne bo treba več gledati svoje nesreče!« (11,14-15). Na to pritožbo mu Bog naroči, naj izbere 70 starešin in jih pripelje k shodnemu šotoru, kjer jim bo Bog dal duha, da bodo skupaj z njim nosili breme ljudstva (“prerokovali”, kar v hebrejščini pomeni “govorili v imenu Boga”). To se tudi zgodi in s tem se začenja nedeljski odlomek. Zadeva se iz neznanih razlogov ni obnesla: Ko je duh obstal nad njimi, so začeli prerokovati. A pozneje tega niso več delali (11,25). Navdihnjena sta ostala le dva izmed njih, ki sta “prerokovala” izven skupnega prostora pri shodnem šotoru. To seveda takoj nesejo Mojzesu na nos, češ da je njegova oblast v nevarnosti in naj poseže vmes. Mojzes pa čisto mirno pojasni, da nima kdo biti ljubosumen na to “prerokovanje”, če ni ljubosumen Bog sam. Mojzes sicer hoče splošno preroštvo v Izraelu, vendar se to ne obnese, ker ima Božji duh svobodo, da veje, kjer hoče, torej se Duh ne pusti instrumentalizirati.

Očitno je torej, da Bog svoje volje ne razodeva samo po tistih, ki so za to uradno postavljeni (v stari zavezi Mojzes, pa pozneje sodniki in kralji, ki so bili uradno odgovorni za vero ljudstva, v novi zavezi pa cerkveno učiteljestvo, torej papež z zborom škofov), ampak tudi po tistih osebah ali dogodkih, ki jih Bog v ta namen pošilja. V stari zavezi so to bili preroki, ki so danes uradno razodetje, saj so del Svetega pisma, v novi zavezi pa mnoge osebnosti, ki so z besedo ali zgledom dopolnjevali uradno razodetje. Eden takih je bil gotovo sv. Frančišek Asiški, pa mnogi cerkveni učitelji, pa tudi čisto preprosti ljudje, kot so bili sv. Bernardka Lurška in fatimski pastirčki. Tudi Slovenci nismo bili prikrajšani za take glasnike. Kar spomnimo se bl. Antona Martina Slomška in Božjega služabnika nadškofa Antona Vovka, ki sta v kritičnih časih naše zgodovine bila prava svetilnika zvestobe Bogu. Značilnost vseh tistih, ki so prejeli Božjega duha za kako posebno nalogo je, da se nikdar ne vsiljujejo, ampak tej nalogi ponižno služijo in so prav zato vredni vse pozornosti.

image_pdfimage_print