Kajfovo maščevanje

Jožef s priimkom Kajfa, veliki duhovnik judovskega naroda, se je tistega aprilskega večera leta 31. vrnil v svojo vilo Slabega svèta bolj mračen v obraz in v srce, kakor pa je bil zjutraj odšel v tempelj.

Res že lep čas ni bil miren in veder ko prej: odkar so križali tistega Mesija, sleparja in bogokletnika, ki je bil s peščico malopridnežev prišel iz Galileje. Od onega dne je rimski upravitelj kazal do njega bolj ledeno vzvišenost ko prej. Mnogi izmed ljudstva so ga manj slavili, skoraj ko da bi mu molče očitali krivdo, katere si ga niso upali odkrito obtožiti. Celo nekateri člani sinedrija, na primer Jožef iz Arimateje, so vpričo njega govorili o napakah, ki jih je treba popraviti, o prerokbah, ki se uresničujejo, o temnih grožnjah za bližnjo bodočnost.

Kajfa je sam pri sebi ponavljal, da je njegova vest mirna in da bi spet izpolnil tisto bridko dolžnost, če bi tako naneslo. Toda prav ta potreba, po kateri je moral sleherno jutro in sleherni večer obnoviti nad samim seboj odvezo, bi mogla biti – in je morebiti bila – prvo znamenje nepokoja, če že ne strahu.

Vedel pa je, da se učenci tistega Jezusa nazareškega ob smrti svojega poglavarja niso uklonili. Najprej so se porazgubili in se stiskali po skritih krajih ko psi, ki so se zbali palice, potem pa so se vrnili na dan in pričeli med ljudstvom raznašati glasove o nekakem vstajenju usmrčenega. Pomalem so se tako zagnali in razvneli, da se niso bali govoriti ljudstvu po mestnih križiščih in celo po dvoriščih v templju.

Kajfa jih je imel za malce zmešane kričače ali za spletkarske norce: zaničevanja vredni zgubljenci, ki pa s ščuvanjem drhali lahko postanejo tudi nevarni. Skušal je o tem govoriti s Pilatom, toda upravitelj se je začel smejati:

»Hotel si, da je bil križan Kralj Judov, in se čudiš, če ga mislijo njegovi privrženci maščevati.«

Kajfa, ki je poznal svoje ljudstvo bolje ko Rimljan, ni bil dosti pripravljen, da bi neprestano naraščanje tega krivoverskega in uporniškega gibanja imel za šalo. Vrh tega so tisti dan goreči verniki namišljenega Jezusa zanetili hujši nemir ko po navadi, tako da je dal misliti vsem, ki so v Jeruzalemu imeli oblast in odgovornost. Star ribič iz Betsajde, Simon s priimkom Peter, ki se je zdel, da je prvak Jezusove vraževerne trume, je po pričevanju navdušenih čudežno ozdravil ubogega kruljavca, ki je navadno beračil ob tempeljskih vratih. Po tem namišljenem čudežu je Peter s tovarišem, Janezom po imenu, izkoristil priliko, da je pridigal pohajačem in radovednežem, ki jih je bilo v bližini templja vedno dovolj, in nespametno napadal zakonite verske oblastnike. Kakor se dogaja pri preprostem ljudstvu, ki je vedno željno novosti, je mnogo zagrizencev odobravalo tiste neumne govore in jim ploskalo. – Precej jih je na ves glas prosilo, da bi jih sprejeli v tisto bedasto versko ločino. Nered je tako presegel vse mere in vpitje naraslo tako močno, da je prišlo iz templja nekaj duhovnikov v spremstvu segana in oboroženih stražnikov, da bi videli, kaj se godi. Kakor hitro so spoznali pohujšanje in nevarnost, so zgrabili oba prvaka, zbrano sodrgo pa dali razgnati. Kajfa, ki so mu takoj vse poročali, je odobril, da se Peter in Janez zapreta, a v srcu se ni čutil nič zadovoljnega in mirnega. To se je zgodilo na noč in niso prijetih več utegnili soditi, kakor bi radi nekateri. Kajfa se je uprl: vsako odločitev je bilo treba odložiti na drugi dan.

Vrnil se je domov truden, preganjale in plašile so ga nasprotujoče si misli. Katera bi bila najzanesljivejša pot, da bi strl in zadušil to gibanje rjovečih sanjačev, dokler je morebiti še čas? Poboj voditeljev se je zdelo, da bo temeljito pomagal, a se iz tega ni rodil zaželeni uspeh. Križanje Jezusa je še podžgalo gorečnost in navdušenje njegovih tovarišev; nedavno kamenjanje Štefana je pomnožilo pristope v krivoversko bratovščino. Namesto da bi kri gasila, se je zdelo, da oživlja usodni požar.

Nekaj učiteljev Thore, celo Gamaliel, čeprav je bil farizej, so zagovarjali milosrčnost, češ da bo gibanje v kratkem samo od sebe zamrlo, če bo ostalo skrito in se ne bodo brigali zanj. Preganjanje, so govorili, izdaja strah gospodovalcev – in zaradi njega raste pogum in se veča navdušenje preganjanih. Bolje se je delati, ko da ni nič; bdeti na skrivaj in čakati, da bo to nedolžno vrenje uplahnilo samo od sebe.

Kajfa ti pomisleki niso docela prepričali, moral je pa le priznati, da ni prelivanje rodilo nič koristi; celo spremenilo je pohujšanje v pravo pravcato vstajo.

Ko se je ta večer prav slabe volje vrnil v Slabi svèt, je premetaval v sebi nasprotne si razloge, različne načine ravnanja in vse možne izhode. Oba glavna hudodelca sta v ječi, toda naslednje jutro ju bo treba soditi pred sinedrijem. Kako naj ravna, kako se naj vede v uri sodbe? Ali ni nemara bolje, da ju spraša na skrivaj, med štirimi očmi, da ju skuša pregovoriti in zavesti in da se tako izogne razpravi, ki utegne roditi slabe sadove?

Komaj je minila prva nočna straža. Kajfa je nenadno poklical služabnika in mu izročil povelje za tempeljskega segana: onadva, ki so ju zaprli nocoj, je treba takoj in z dobrim spremstvom pripeljati v hišo velikega duhovnika.

2

Uro potem sta bila Peter in Janez v hiši Slabega svèta in odvedli so ju pred Kajfa. Ta je poslal iz sobe oborožence, ki so ju spremljali, in potem dolgo brez besede gledal obtoženca.

Peter je bil v naljepši moški dobi, a kazal je več let: v razmršeni bradi in valovitih laseh je labodja belina začela izpodrivati vranjo črnino. Bil je visok, zastaven, odločen in veličanstven. Na pogled je bil ko knez s planin, ki ga je bila nadnaravna sila povzdignila v cesarskega preroka. Prepričan o sebi v kremeniti trdnosti jasne zavesti ni gledal velikega duhovnika kakor gleda obtoženec sodnika, marveč kakor more le pesnik gledati odslovljenega pisača.

Ves drugi je bil Janez. Snežnobel in plavih las, lahkoten v svoji suhi postavi; oči, navajene strmeti v nebo in v svojega Boga, so ga bile sama luč. Z obraza mu je dihala jasna in ponižna milina, toda čutiti je bilo, da pod to spokojnostjo tli gorečnost in da se ta nežnost ne poraja iz suženjskega strahu, marveč iz ognja, ki je pripravljen razjesti vse. Janez je bil podoben angelu, ki je padel na zemljo ne zaradi napuha ali kazni, marveč ga je k temu pripravilo usmiljenje.

Kajfa je molče gledal zdaj enega zdaj drugega. Videti je bil dosti manj trden in bolj vznemirjen ko onadva.

»Sedita,« je dejal naposled.

Pobesil je oči, sklenil roke in začel s počasnim glasom:

»Ne mislita, da sta pred svojim sovražnikom. Nisem vaju poklical sem kot sodnik, marveč kot oče ljudstva, čigar dolžnost je skrbeti za duše otrok. Nemara vesta, da nisem jaz zapovedal, naj vaju odvedejo v ječo. Drugi mi pravijo, da sta vzbudila nekako zmešnjavo, da sta ponavljala svoje bogokletne blodnje …«

»Dobro veš, Kajfa,« je presekal Peter, »da nismo ne obsedenci ne pijanci. Da je Jezus vstal, ni naša blodnja, za to lahko najdeš kolikor prič le hočeš. Da ubogi kruljavec, ki je ozdravel v Jezusovem imenu, zdaj skače in pleše, ni laž ali slepilo, marveč resnica, ki je znana vsemu Jeruzalemu.«

»Peter, Peter, ne bodi tako objesten in nepočakan,« je povzel Kajfa in malo povzdignil glas. »O teh rečeh bomo govorili kasneje. Prej sem hotel reči, da jaz nisem tako daleč od vaše vere, kakor si morebiti mislite.«

»Ti?« je zavpil Janez. »Ti? Pa prav ti? Človek, ki je prej ko vsi drugi in bolj ko vsi drugi hotel potegniti na križ mojega Učenika?«

»Skoraj otrok si še, Janez, in nekaterih reči ne razumeš. Poslušajta me oba potrpežljivo in ne ustavljajta me. Ali ni zapovedal vaš Učenik, da morate iti dve uri s človekom, ki vas nadleguje eno uro?

Ali sta zvedela, kaj sem povedal na zboru duhovnikov in pismarjev, ki je bil v tej hiši, da bi odločal o usodi vašega Jezusa? Vsi so govorili o uporih, o nevarnostih, o Rimljanih in o raznih političnih zapletljajih. In tedaj sem jaz spregovoril te-le besede: Vi o teh rečeh ne razumete nič. Ne razumete, da mora en sam človek umreti za vse ljudstvo, za ves narod, pa tudi zato, da zbere v eno samo telo vse sinove božje, ki so zdaj razpršeni.

In zdi se mi, da niti vidva ne razumeta. Toda – ali ni bila ta moja beseda nemara vsebina vseh besed, ki jih je Jezus povedal o samem sebi? Ali ni prišel zato, da odkupi vse ljudstvo, da zbriše grehe tega naroda, da umre v blagor vseh ljudi, da bo umorjen zato, da bi vsi vstali? Nisem povedal vseh teh stvari, marveč sem osvetlil bistvo: da mora en človek umreti zato, da bodo drugi rešeni. Jezus se ni izmaknil mojim rokam, zakaj vedel je, da moram storiti, kar sem storil. Izpolnil sem tisto, kar je želel sam; pomagal sem mu storiti delo, ki je zaradi njega prišel med nas. Jaz in Jezus sva se v bistvu ujemala in vi slepci niste znali videti, da sem bil potreben Jezusu, kakor je bil Jezus potreben vam in svetu. Obtoženec potrebuje sodnika, obsojenec potrebuje krvnika, Bogu namenjen žgalni dar potrebuje duhovnika.

Če je odrešenje, ki vanj verujete, resnica in je bilo potrebno, potem sem bil jaz z Judežem in s Pilatom eden neobhodno potrebnih pripomočkov za osvoboditev ljudstva iz greha. Če je Kristus Bog, sem bil sodelavec božji. Če sem sprejel to strašno in grozno vlogo v odrešilnem delu, me ne bi smeli preklinjati, temveč pomilovati. Vedel sem, kaj delam: Jezusa je bilo moči umoriti samo po načelu, katero je razglašal sam, to je v imenu njegove lastne postave. In jaz sem bil navdihnjen, da razglasim v sinedriju to njegovo načelo in ga prilagodim razumnosti tistih, ki so me poslušali. In ne zavračam nič odgovornosti. Lahko sem mirno sprejel, da pade prelita kri na mojo glavo. Če je kri sleparja, me bo Bog poplačal, ker sem branil postavo; če je kri Boga, Jezus ve, da sem jo dal preliti, ker sem se z bolestjo pokoril njegovi volji. Ta kri je morala biti za vsako ceno prelita; ta kri ne bo nikdar in nikoli padla na mojo glavo.«

Kakor se je Kajfa razvnemal v govorjenju, so se na obrazih poslušalcev najprej kazala znamenja osuplosti, potem nejevernosti, naposled pa nejevolje.

»Skušaš naju preslepiti s svojimi lažmi,« je udarilo iz Petra, »upaš, da naju boš zmedel s svojim lisičenjem. Navadna človeka sva, poštena, nevedna, toda Duh razsvetljuje najin razum in ne bova se dala ujeti v zanke tvojega dopovedovanja. Sovražil si Jezusa, bal si se Sinu človekovega, nisi imel miru, dokler nisi videl, da so ga pribili na križ. In vsega tega nisi storil z bolečino in grozo, marveč z divjo radostjo. Sovražnik Jezusov si, in torej najin sovražnik; ne verjameva ti.«

»Simon, Jonov sin,« je mirno odgovoril Kajfa, »spomni se, da je tudi Učenik grajal tvojo naglost in nenadno jezo. Poslušaj me, ti pravim. Veš, da sem saducej in da me torej farizeji sovražijo. Ali si slišal, da bi bil Jezus kdaj govoril zoper saduceje? In – ali ga pa nisi tolikokrat slišal, kako je grajal farizeje? Jaz in Jezus sva imela iste nasprotnike; torej sva si bila manj daleč, kakor si mislite.

In še en dokaz, če ta ni zadosti. Kakor dobro vesta, je prva zahteva saducejskega nauka popolno spoštovanje starega zakona. In kaj je rekel Oni, ki ga imenujete pravega Mesija? Nisem prišel, da bi spreminjal postavo; niti črke nočem spremeniti v postavi naših očetov. Ali se jaz in Jezus ne ujemava tudi v tem?«

»Tvoji vohuni te niso dobro poučili,« je odvrnil Janez. »Jezus ni spremenil postave, ampak razglasil novo postavo, ki dopolnjuje in razsvetljuje staro. In ta postava je vera v večno življenje, ti pa s svojimi vrstniki saduceji vstajenje tajiš. In ta nova postava je ljubezen in odpuščanje, ti pa si dal pribiti Jezusa, dal kamenjati Štefana, dal zapreti Petra. Ne morem ti verjeti: človek maščevanja si in sovraštva.«

Kajfa ni zgubil poguma.

»Ne menimo se za preteklost,« je začel znova. »Razložil sem vama, da sem dal obsoditi Jezusa, da bi se pokoril tihi zapovedi Njega samega. Štefanove smrti nisem kriv jaz: bila je zmota drhali. Vidva sta v ječi, a lahko vaju še to noč dam osvoboditi. In ne le, da bosta prosta, dal vama bom celo nove obleke in ge za ježo in še sto siklov vsakemu, če i zapustita Jeruzalem in če prisežeta, da bosta nikdar več govorila ne pridigala v »tusovem imenu.«

Pri teh zadnjih besedah sta se apostola dvignila in žarečega obraza hkrati vzkliknila: Poberi se, satan! Poberi se! Ti si satan, ki hoče skušati služabnike, kot je skušal svojega Gospoda. Bi rad kupil najini duši z dvema osloma in z vrečo denarja? Motiš se, satan, sin satanov. Jezusa je bil prodal izdajalec, midva nisva naprodaj. Lahko naju daš umoriti, z vsem svojim zlatom ne boš nikdar mogel plačati najine vere v Mesija Križanega. Kristus je bil pravi Bog, pravi sin živega Boga, ti pa si nesrečen bogomorilec!«

image_pdfimage_print