Družina – 31. Odpusti dolge

Škofovska sinoda leta 2015 je razmišljala o poklicu in poslanstvu družine v življenju Cerkve in sedanje družbe. Toda čas se ne ustavlja, pa tudi življenje družin se ne ustavlja. Družine so vedno na poti. Neprestano pišejo na strani resničnega življenja lepoto evangelija v družini. Na svetu, ki je včasih brez življenja in brez ljubezni, družine vsak dan govore o vélikem daru, ki je poroka in družina.

Danes bi rad poudaril naslednji vidik: družina je velika šola za vaje v ljubezni in medsebojnim odpuščanjem, brez katerega ne more dolgo trajati nobena ljubezen. Ljubezen ne ostane dolgo brez darovanja in odpuščanja. V molitvi, ki nas jo je On sam naučil – to je Očenaš – nas Jezus navaja prositi Očeta: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« Na koncu pa komentira: »Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov« (Mt 6,12.14-15). Ni mogoče živeti brez odpuščanja, ali vsaj ni mogoče živeti dobro, še posebno v družini. Vsak dan ga kaj polomimo z ozirom na druge. Moramo se zavedati teg zmot, ki sta jih kriva naša slabotnost in naša sebičnost. Od nas pa se zahteva, da nemudoma ozdravimo rane, ki smo jih povzročili, da spletemo niti, ki smo jih v družini pretrgali. Če predolgo čakamo, vse postane težje. Je pa preprosta tajnost kako ozdraviti rane. Tole je: naj se ne konča dan, ne da bi se opravičili, ne da bi se pobotali mož in žena, starši in otroci, bratje in sestre … tašča in snaha! Če se naučimo takoj opravičiti in dati odpuščanje drug drugemu, se zacelijo rane, zakon postane trdnejši, družina postane vedno bolj trdna hiša, ki se upira udarcem naših mahjnih in velikih hudobij. Za to ni treba delati velikih govoranc, ampak zadošča gesta: ena sama gesta in vse je urejeno in se začne znova. Nikdar pa končati dneva v jezi!

 Če se naučimo živeti tako v družini, bomo to počeli tudi zunaj, kjerkoli se pač znajdemo.Lahko je biti do tega skeptičen. Mnogi, tudi kristjani, mislijo, da je to pretiravanje. Pravijo: seveda, to so lepe besede, jih je pa nemogoče uresničiti. Hvala Bogu, da ni tako. Prav zato, ker prejemamo Božje odpuščanje, smo tudi mi sposobni odpustiti drugim. Zato nam Jezus daje ponavljati te besede vsakokrat, ko molimo Očenaš, to je vsak dan. Nujno je, da so v neki družbi, ki je včasih neusmiljena, kraji kot družina, kjer se učimo odpuščati drug drugemu.

Sinoda leta 2015 je usmerila naše upanje tudi v to smer: sposobnost odpuščanja je del poklica in poslanstva družine. odpuščanje v dejanju ne samo rešuje družine pred razpadom, ampak jih naredi sposobne pomagati družbi, da bo manj zlobna in kruta. Vsaka gesta odpuščanja popravlja razpoke v hiši in naredi njene zidove močnejše. Drage družine, Cerkev vam stoji vedno ob strani, da bi vam pomagala zgraditi vešo hišo na skali, o kateri je govoril Jezus. In ne pozzbimo besed, kistoje neposredno pred priliko o hiši: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« In dodaja: Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?‹ In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!‹« (prim. Mt 7,21-23). Je huda beseda, res je, ampak ima namen, da nas strese in pokliče k spreobrnjenju.

Zagotavljam vam, drage družine: če boste sposobne korakatii vedno bolj odločno po poti Blagrov in se naučile ter druge učile odpuščati drug drugemu, bo v vsej véliki družini Cerkve rasla sposobnosti pričevati za obnovitveno moč Božjega odpuščanja. Brez tega bomo pa imeli prelepe pridige, morda bomo izgnali celo kakega hudiča, toda na koncu nas Gospod ne bo prepoznal kot svoje učence, ker nismo imeli sposobnosti odpuščati in dati si odpuščati od drugih.

Krščanske družine res lahko veliko naredijo za današnjo družbo, pa tudi za Cerkev. Molímo, da bodo družine vedno bolj sposobne živeti in graditi dejanske ceste odpuščanja, kjer se nihče ne bo čutil zapuščenega v breme svojih dolgov.

S tem namenom recimo skupaj: »Oče naš, odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojm dolžnikom.«